Časi se spreminjajo, poslanstvo duhovnikov pa ostaja isto: prinašati Kristusa med ljudi. O lepoti in izzivih duhovniškega poklica pred 50 leti in danes smo se pogovarjali z zlatomašnikom, upokojenim novomeškim škofom Andrejem Glavanom, župnikom na Raki in Studencu Boštjanom Goriškom in novomašnikom novomeške škofije Janezom Meglenom.
Gospod škof, kako ste vedeli, da želite biti duhovnik?
Glavan: Duhovni poklic je skrivnost. To je skrivnost, Božji klic, kot pravi pismo Hebrejcem, da si vsak te časti, tega poklica sam ne prisvaja, ampak komur ga daje Bog. Ponavadi pa to raste počasi iz majhnega semena, ki brsti, raste, kot pravi svetopisemska prilika, da sam kmet ne ve, kako, tako tudi ne človek, ki ga Bog kliče.
Ko sem bil še čisto majhen, sem bil veliko v župnišču, ker je bil oče organist in mežnar, mamina teta je bila gospodinja. Ko sem bil majhen – jaz se tega ne spomnim, ampak so mi drugi pravili –, me je župnik vprašal: “Andrej, kaj pa boš, ko boš velik?” Sem rekel: “To, kot vi.” Nisem znal še pravilno reči, da bom duhovnik. To je počasi raslo in skoraj zamrlo. Povojna leta niso bila lahka. Ampak vendarle, Božja milost zmaga.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
V Ljubljani sem se vpisal na študij kemije. Hodil sem v stolnico k študentskemu verouku in k frančiškanom, tako da je moj poklic spet oživel. Po drugem letniku sem že obvestil kolega, ki je že pokojni, in sva skupaj tudi stanovala, da ga v jeseni čaka presenečenje. Nisem mu povedal, da nameravam v semenišče. Neki znani duhovnik mi je svetoval, da končam študij. Tako sem nadaljeval, ampak sem se bal, da bo potem prevelika skušnjava, ko bo enkrat študij zaključen, jaz pa bom moral še enkrat začeti. Pa moram priznati, da ni bila prav nobena skušnjava.
Pri 22 letih in pol sem že diplomiral, malo sem šel v službo in potem k vojakom. Po vojaščini pa v semenišče. To je bila moja pot do duhovništva in sem vesel. V svojem vabilu na zlato mašo sem napisal, da vabim na zahvalno mašo za 50 srečnih in polnih let duhovništva.
Leta 1972, ko ste bili vi novomašnik, vas je bilo 53 novomašnikov. Kakšna je bila nova maša takrat v primerjavi z današnjim časom?
Glavan: Razmere so se zelo spremenile. Moram reči, da so takrat ljudje to veliko bolj doživljali, čeprav je bilo novih maš veliko. Blizu 40 nas je bilo škofijskih in še okrog 15 redovnikov. Ljudje so duhovnike bolj cenili in spoštovali. Pri nas je bil pred novo mašo še misijon kot poživitev verskega življenja. Tako se spomnim, kako je župnik prišel na obisk in rekel: samo še dva nista šla k spovedi iz cele župnije.
Pri meni je bilo nenavadno, ker mi je dva meseca pred novo mašo umrl oče. Mama je ostala sama doma. Še zdaj ne vem, kako se je moglo vse pripraviti, ampak je bilo. Najbrž so ljudje skupaj stopili. Zaradi očetove smrti pa nisem imel velikega slavja. Spomnim se, da je bilo vroče, mašo smo imeli pod češnjo. Preprosto, z velikim veseljem in navdušenjem.
Prisluhnite celotnemu pogovoru:
Kako bi mašniško posvečenje in novo mašo primerjali s škofovskim posvečenjem?
Glavan: Škofovsko posvečenje gotovo spremlja drugo občutje: odgovornost, strah, ali bom kos tej službi. Ampak ničkolikokrat se to v življenju izkaže, vsak duhovnik to izkusi, da če Bog neko nalogo naloži, z drugo roko malo podloži. Takrat ti da posebne milosti za službo. Na vse pa ne misliš, saj ne veš, kaj vse te čaka. Zaupaš, predaš se v Božje roke. “Bog, če si me poklical, pomagaj mi, da bom nalogo tudi izpolnil.”
Gospod Gorišek, kakšna pa je vaša zgodba?
Gorišek: Nikoli si nisem mislil, da bom duhovnik. Moja ideja in želja je bila, da bi bil gozdar. Vse sem naredil, da bi postal gozdar: šel sem na srednjo šolo v Postojno, nato na Biotehniško fakulteto, oddelek za gozdarstvo, tam sem se pri 21 letih zaljubil v punco. Vse je bilo popolno.
Potem sem šel na romanje v Lurd v Francijo. Z nami je bil duhovnik, ki ga nisem poznal, in mi rekel, da bi bil dober duhovnik. Pa sem si mislil: Joj, kaj ti govoriš! Jaz sem tam Marijo prosil za svojo bodočo ženo, družino, otroke! No, potem pa je bila dolga, zapletena zgodba. Zares sem se pa odločil, ko sem v Ljubljani na Taboru na nedeljo svetniških kandidatov igral škofa Gnidovca, ki je bil moj sovaščan. Tam je bil tudi škof Andrej Glavan.
Naslednji dan me pokliče škof. Si predstavljate – da škof pokliče enega študenta! Nepojmljivo! In je rekel, naj pridem na pogovor. To je bil neki torek ob štirih popoldne in škof mi niti dober dan ni rekel, rekel je: “Kaj bi rad?” In takrat sem jaz rekel: “Rad bi bil duhovnik.” To je bilo zame tako pravo vprašanje, ker če bi takrat ovinkarili, Bog ve, kaj bi bilo. Hvala vam za tisto vprašanje. Od takrat nisem podvomil, ali je duhovništvo zame. So pa preizkušnje, seveda.
Vi ste šest let duhovnik, najprej ste bili kaplan, v preteklem letu pa ste bili prvo leto župnik na Raki in Studencu. Kaj vas je pri župnikovanju najbolj presenetilo?
Gorišek: Predvsem to, koliko je položnic! Malo za šalo. Kot kaplan delaš stvari, ki ti jih župnik naloži, pa česar se sam spomniš. Po eni strani si želiš samostojnosti in delati, kot je tebi blizu, so pa stvari, ki potem, ko postaneš župnik, postanejo težje in bolj odgovorne. Rako in Studenec sem vzel za svoja. Ko rečem, da grem domov, grem v Rako in ne v Lipovce. Je pa lepo biti župnik. Srečen sem. Včasih si upam kaj več, kot je v nekih okvirjih, malo ven pogledam glede pastorale. Zaupam laikom, trudim se jih vključevati. Zaenkrat, hvala Bogu, kar uspešno.
Slišali smo, da so pred 50 leti šli vsi k spovedi pred novo mašo. Danes je odstotek vernikov v nekem kraju, župniji, precej manjši …
Gorišek: Sploh si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če bi vsi prišli k spovedi. Ko smo imeli na Raki spovedni dan v postnem času, so prišli štirje spovedniki, vmes je bila adoracija, stalno spovedovanje. K spovedi je prišlo morda 200 ljudi, ne 2000, pa se mi je zdelo strašno veliko. Mogoče smo res izgubili ta kolektivni občutek, da so vsi prišli. Vesel si za vsakega, ki pride, in za tistega enega se potrudiš, kot bi se potrudil za vse.
Gospod Meglen, česa se pa vi veselite, kakšne načrte, želje imate za svoje duhovniško življenje?
Meglen: Najprej se truditi biti svet, saj to je poslanstvo vsakega kristjana. Duhovniki smo še toliko bolj vidni in zaradi tega še toliko bolj povabljeni, da se vedno znova trudimo in iščemo poti do svetosti. Iz svetosti pa pride veselje. Biti z ljudmi, pomagati jim v njihovih stiskah in biti zraven pri njihovem veselju. Te stvari me veselijo in vse, kar je povezano s Cerkvijo, obredjem, s tem, da se versko življenje poglablja, širi. Vse to prinaša veselje, kdaj tudi kakšno skrb.
Ali vas je česa strah?
Meglen: Gotovo pridejo skrbi, ali bom zmogel, ali sem tega vreden … Moj največji strah je, da se mi ne bi postavili na pot nekomu, ki želi priti do Kristusa, da bi zaradi naše šibkosti ali slabosti, predvsem pa zaradi naših grehov kdo ne uspel videti Kristusa in se mu približati. Ampak vse premoremo v njem, ki nam daje moč. In z Božjo pomočjo vsi strahovi postanejo manjši in obvladljivi.
Zakaj je lepo biti duhovnik?
Gorišek: Duhovniška služba je lepa zato, ker jo lahko delim z ljudmi. Postajam del njihovih družin, njihovega življenja. Včasih duhovnike razumejo kot nek servis, ti si zdaj župnik in ti nam nekaj daš. Duhovništvo želim narediti dostopno, blizu ljudem, kar oni potrebujejo. To je tudi bistvo sinode, da poslušamo ljudi, kjer so, in tam pridemo do njih. Ne jih čakati v cerkvi, pa tam ni nikogar. Morda si zdaj želijo nekaj drugega, pa še vedno isto stvar: slišati besede evangelija, odrešenja in odveze.
Kar je rekel gospod škof, je res: te spovedi so včasih tako odrešilne, tako osvobajajoče, da bi takrat najraje res zajokal od ganjenosti, kako si ljudje oddahnejo. Biti duhovnik je res veliko več kot živeti v farovžu, imeti kolar okrog vratu in reči: Jaz sem župnik, bom jaz povedal, kako bo. Ampak biti za ljudi tam in skupaj z njimi. Hkrati pa še vedno nisi kar nekdo. Si Jezusov poslanec in oznanjaš evangelij, si del Cerkve.
Celoten pogovor je bil najprej objavljen v novomašni številki tednika Družina.
