Luka Mavrič je tajnik Urada za družino pri Slovenski škofovski konferenci, doma pa predan mož in oče. Rad ima planinarjenje, glasbeno ustvarjanje, kuhanje in postavljanje jaslic, tudi zapisi modrih misli mu ne predstavljajo težav. “Umetnost je, da ob vsem, kar delamo za druge, znamo skrbeti tudi zase. Da sem miren v sebi. Lahko sicer vse naredim, kar je treba. Ampak če sem napet in stalno pod nekim pritiskom, se me bodo otroci in žena raje ogibali in nimajo nič od mene,” razmišlja o moški vlogi v zakonu in družini.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Zjutraj vsak dan skupaj z ženo najprej spijeva kavo, popoldan pa še eno. To je poleg večerne molitve za naju en ritual, ki ga nikoli ne izpustiva. Ne gre za kavo, ampak hočem reči, da skupaj krmariva v tem, kar imamo. Edina razlika med nama je v tem, da ima žena eksistencialno potrebo, da pripoveduje o dogajanju v službi.
Dela namreč v šolstvu kot učiteljica. Jaz pa ne čutim potrebe, da bi govoril o delu v svoji službi, razen če me zanima njeno mnenje. Seveda so potem tu še otroci in njihove dolžnosti. Absolutno, da jih oba voziva na njihove dejavnosti, ampak zame to ni neka neprijetna dolžnost. So odločitve, ki jih sprejmemo in jih potem živimo.
Kako razvajate svojo ženo?
No, to je pa najina šibka točka. Kot otroka me niso razvajali, njo pa še manj. Premalokrat se spomnim na kakšno rožo, ki jih ima rada. Pa želi si, da bi jo večkrat kam peljal. To pomeni, da ima v mislih morje in nič drugega. Jaz pa lahko živim tudi brez morja. In nazadnje ostaneva pri tem, da se spraviva na kak sprehod ob obrežju Save ali skočiva na Šmarno goro. Zvečer se ona pripravlja na pouk za naslednji dan in takrat jo “presenetim” s kakavom.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Pred prvim zmenkom sva skupaj prekolesarila na stotine kilometrov. No, ne vseh naenkrat. To je bilo v pomladnih in poletnih mesecih leta 2005. Predvsem jaz sem takrat potreboval ogromno časa in pogovora z njo, da sem začel verjeti v naju. Potem pa je vse zdrvelo. Po dveh mesecih sva se zaročila in prej kot v enem letu sva bila poročena.
Od takrat naprej pa takih zmenkov skorajda nimava. Imava drugačne zmenke. Pogosto dobiva povabilo, da bi nagovorila zakonce ali starše. In to izkoristiva, da se vprašava, kje in kako sva. Ne marava govoriti le nekaj iz teorije, ampak iz tega, kjer se sama iščeva. Imava pa tudi take zmenke, ko z ramo ob rami na primer kuhava marmelado. Vsaj desetkrat v letu. In res nama dobro uspe. Mogoče bo kdo rekel, da to ni zmenek, ampak za naju šteje!
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Hm! Mogoče tega, da me avti sploh ne zanimajo? Pomembno mi je, da dela! Rad tudi kuham, čeprav nekateri mislijo, da je to bolj žensko delo. Pa moral sem se naučiti govoriti o svojih čustvih, drugače bi me že zmanjkalo.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Z ženo imava en poseben konjiček, da po hribih najraje hodiva po neoznačenih poteh. Ko moraš poleg oči uporabljati intuicijo. Vedno malo tvegava, včasih se tudi izgubiva … Mogoče nama ustreza, da nikogar ne srečujeva. Všeč nama je, da vidiva hribe z druge plati. Ko iščeva pot med skalami in grmički, iščeva tudi tisto drugo pot med “jaz” in “ti” … Sam pa imam še en hobi. Rad uglasbim kakšno pesem, čeprav poredko. Imam več veselja kot znanja, časa pa nikoli dovolj.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
Ne vem, zakaj. Na splošno imam rad otroke, še posebej majhne. Ko dobiš svoje otroke, pa iz tebe potegnejo tisto najboljše, pa še vse ostalo, kar je neodrešeno. Včasih se mi je zdelo potrebno, da otroke bolj popravljam. Zdaj jim hočem predvsem biti blizu. Da jih podpiram, ko me potrebujejo.
Če govorimo o sodobnih očetih – zaposlenih, pod pritiskom in v stresu –, kako se lahko najbolj(e) podarijo družini, otrokom in ženi?
Se mi zdi, da se lahko ujamemo v več pasti. Ena taka past je strah, da ne bom imel nič od življenja, če se ves podarim družini, ženi, službi. Ali pa se trudimo vsem ustreči, tako doma kot v službi, in čakamo, kdaj nas bodo za to nagradili. Ker ni nagrade niti hvaležnosti, smo razočarani in zagrenjeni. Umetnost je, da ob vsem, kar delamo za druge, znamo skrbeti tudi zase. Da sem miren v sebi. Lahko sicer vse naredim, kar je treba. Ampak če sem napet in stalno pod nekim pritiskom, se me bodo otroci in žena raje ogibali in nimajo nič od mene.
Imate tudi vi kot predani mož in oče kdaj težave z moškim egom? V katerih primerih?
Ne, jaz s tem nimam težav. Drugi imajo težave z mojim egom, hehe. Hja, tale moj ego me prevečkrat prehiteva. Narekuje mi na primer, kako me morajo drugi prositi, da jim ustrežem. Moj ego nerad sprejema kompromise. Zna pestovati užaljenost. Hoče, da se kdaj potuhnem. Če se drugi znajdejo v težavah, ker me ne upoštevajo, jim moj ego privošči. Ego me stalno zasleduje. Če ga jaz prej ne razkrinkam, me na žalost nadvlada.
Katera so najgloblja in najdragocenejša sporočila, ki ste jih odnesli domov z nedavnega svetovnega srečanja družin v Rimu?
Veliko izjemnih pričevanj zakoncev in dobrih nagovorov smo slišali v Rimu. Najbolj mi ostaja to sporočilo, da ima prav vsaka družina, nepopolna, kot je, svoje poslanstvo na tem svetu. Večja ko je preizkušnja v družini, močnejše pričevanje ima, če se zaupa Bogu. Družinsko življenje je danes zelo oteženo.
Ponovno odkrivamo izjemno povezanost družine in Cerkve. Če trpi družina, trpi Cerkev, ki je družina družin. Kar je dobro za družino, je dobro za Cerkev. Družina je podoba Boga, ki živi v treh osebah kot družina. Celotna Cerkev spet odkriva svoj družinski značaj. Oznanjevalno moč Cerkev nima iz svoje institucionalne narave, ampak iz privlačnosti odnosov med nami, če se prepoznamo kot bratje, sestre, očetje, sinovi, matere drug drugemu.
Zato se danes spreminja vloga družine v Cerkvi. Nič več ni zgolj objekt pastorale, ampak postaja v pastorali nepogrešljiv subjekt. Velika težava danes je osamljenost. Družina ni bolezen, ki bi jo bilo treba zdraviti, ampak je zdravilo za osamljenost.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Najbolj me boli to, da je toliko krivičnosti na tem svetu. Še posebej, kadar zaradi igric in interesov močnih trpijo popolnoma nedolžni ljudje in otroci. Zelo manjka pravičnosti, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Pa ne prenašam nergačev.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Kar nekaj jih je. Poseben Božji dotik sem doživel ponoči s 3. na 4. oktober 2014, ko sem bil na duhovnem odmiku in sem sanjal, da je bilo v molitvi ozdravljeno moje koleno. Prej zaradi poškodbe že kakšno leto nisem mogel več teči. Sanjam nisem verjel, potem pa me je voditelj duhovnih vaj malce izzval. Šel sem teč in o bolečini ni bilo ne duha ne sluha. Takrat sem Boga spoznal in doživel v novi luči.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
V glavnem na srečanjih, ki so v živo: na moški skupini, na tečaju za zakonce Ljubezen in spoštovanje. V župniji imamo krasno jasličarsko ekipo in zame je postavljanje jaslic duhovna priprava na božič. Posebna Božja prisotnost pa se zgodi na svetopisemski skupini. Tam dobim največ hrane zase. Nekako se ne morem pripraviti do tega, da bi poslušal videonagovore ali podkaste, čeprav vem, da se najdejo dobri.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Bližnji cilj je, da bi čim prej končali urejanje večjega stanovanja pod streho. Malo se izmika ta cilj, ampak do konca leta se to lahko zgodi. Zase si drugače najbolj želim, da ne bi zgrešil tistih “ozkih vrat”, ki vodijo v življenje.
Včasih sem mislil, da enkrat vstopiš skoznja in si potem za vselej na pravi strani. Zdaj pa vidim skoraj vsak dan nova vrata pred sabo in se čudim kot teliček, od kod so se vzela in koliko jih še bo … Sem bolj trde glave in se prepoznam kot sošolec dveh emavških učencev, ki sta bila nespametna in počasna v srcu za verovanje, kot jima je Jezus očital. Pa Jezus ni obupal nad njima in tudi meni ne neha odpirati oči. Aleluja!
