Papež Frančišek se je na otvoritveni slovenosti 10. svetovnega srečanja družin odzval na pričevanja parov in družin, ki so opozorili na številne življenjske težave – od kriz v odnosih do bolezni in smrti bližnjih.
Sveti oče se je v nagovoru odzval na vsako pričevanje posebej. Predstavljamo 13 odlomkov, ki naj nam nudijo spodbudo in vpogled, ko se soočamo z lastnim družinskim življenjem:
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Naprej
- Začnite tam, kjer ste, in od tam poskušajte potovati skupaj: skupaj kot pari, skupaj v svojih družinah, skupaj z drugimi družinami, skupaj s Cerkvijo.
- Naredite korak naprej, četudi majhen.
- Nikoli ne pozabite, da je bližina Božji “slog”, bližina in nežna ljubezen.
- Lahko imamo najlepše sanje, najbolj vzvišene ideale, vendar na koncu odkrijemo – in to je modrost – tudi svoje omejitve, ki jih ne moremo premagati sami, temveč le tako, da se odpremo Očetu, njegovi ljubezni in njegovi milosti.
Dar
- Zakon je čudovit dar, ki vsebuje moč Božje ljubezni: močne, vztrajne, zveste, pripravljene začeti znova po vsakem neuspehu ali trenutku šibkosti.
- V zakonu se Kristus daruje vama, da bi lahko našla moč za medsebojno darovanje. Zato le pogumno: družinsko življenje ni “misija nemogoče”!
- Družina ni vzvišen ideal, ki je v resničnosti nedosegljiv. Bog slovesno obljublja svojo navzočnost v vašem zakonu in družini, ne le na dan poroke, ampak do konca življenja.
Ko je težko
- Vsak zakon ima svoje krizne trenutke. To moramo povedati, ne skrivati, in sprejeti ukrepe, da bi te krize lahko premagali.
- Odpuščanje zaceli vsako rano. Odpuščanje je dar, ki izvira iz milosti, kakršno Kristus izliva na pare in cele družine, kadarkoli mu dovolimo, da deluje, kadarkoli se obrnemo nanj.
- Za vse nas je pomembno, da se ne ukvarjamo z najhujšim, temveč da čim bolj izkoristimo najboljše, veliko dobroto, ki jo je sposoben vsak moški in vsaka ženska, in od tam začnemo znova.
Sprejemanje in toplina
- Sprejemanje je resnična “karizma” družin, še posebej velikih družin! Morda mislimo, da je v velikem domu težje sprejeti druge ljudi, vendar ni tako, saj so družine s številnimi otroki “izurjene”, da naredijo prostor za druge. Vedno imajo prostor za druge. Navsezadnje je to bistvo družine. V družini izkusimo, kaj pomeni biti sprejet. Možje in žene so prvi, ki “izrečejo dobrodošlico” in sprejmejo drug drugega, ko izrečejo na poročni dan: “Jaz, …, sprejmem tebe …” Pozneje, ko se rodi otrok, sprejmeta novo življenje.
Medtem ko so v hladnih in anonimnih razmerah šibki pogosto zavrnjeni, je v družinah naravno, da jih sprejmemo: sprejmemo invalidnega otroka, ostarelo osebo, ki potrebuje oskrbo, družinskega člana v težavah, ki nima nikogar drugega … To vliva upanje. Družine so kraji sprejemanja, in gorje, če bi izginile! Družba bi postala hladna in neznosna brez gostoljubnih družin. Gostoljubne in velikodušne družine družbi dajejo “toploto”.
- Če v družini živimo skupaj z osebami, ki so drugačne od nas, se učimo biti bratje in sestre. Učimo se premagovati delitve, predsodke in ozkoglednost ter na podlagi tega, kar nam je skupno, s skupnimi močmi graditi nekaj velikega in lepega.
- Vsaka od vaših družin ima poslanstvo, ki ga mora opravljati v našem svetu, vsaka ima svoje pričevanje … Katera je beseda, ki jo Gospod želi prek našega življenja izreči vsem, ki jih srečujemo? Kakšen “korak naprej” danes zahteva od naše, od moje družine?
Za svet
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
