Maciej Kozłowski je po poklicu učitelj geografije, strasten evangelizator in avtoštopar. Piše blog Z Bogiem Ziomek (Zbogom rojak), kjer ne deli le svojega pričevanja in zgodovine svojega življenja, temveč tudi zgodbe s potovanj. V intervjuju za Aleteio je med drugim spregovoril o tem, zakaj je avtoštop dobra pot do nebes, kaj je povzročilo, da se je nehal sramovati vere, in o prigodah, ki spreminjajo njegov pristop k življenju.
“Prepričal sem se, da je On resnično blizu, ni nekakšna ideologija ali izbira, temveč edini pravi Bog. Spoznal sem, da sem našel največji zaklad in da ga moram deliti. Ker vem, kakšen je Bog, bi bilo kruto, če ga ne bi želel pokazati drugim,” je prepričan Maciej.
Z avtoštopom želite doseči nebesa?
Da bi dosegli nebesa, potrebujemo milost. Ko potujem z avtoštopom, sem prepuščen milosti drugih ljudi.
Zakaj prav avtoštop?
V nekem trenutku so moji prijatelji začeli potovati na ta način. Spremljal sem tudi reportaže popotnikov, ki so s pomočjo avtoštopa odkrivali svet. Njihove zgodbe in prigode so v meni zbudile veliko željo, da bi tudi sam to poskusil. No, zelo sem se navdušil!
Ste učitelj geografije, pa tudi evangelizator in popotnik. Kako se to povezuje?
Že od otroštva sem čutil strast do potovanj in pustolovščin. Rad sem gledal potovalne oddaje, v šoli je bila prav geografija predmet, ki mi je šel dobro. Med študijem sem začel samostojno potovati in na ta način je moja radovednost glede sveta postala še večja. Pozneje, ko sem se odločil, da se bom popolnoma predal Bogu, se je pojavila tudi strast do širjenja vere. To skušam početi tako med potovanji kot tudi v šoli.
Na začetku ste študirali turizem in rekreacijo?
Tako je, diplomiral sem. Toda po romanju v Compostelo, ki sem ga opravil z mislijo na svojo življenjsko pot, mi je postalo jasno, da si tega v resnici ne želim. Tako sem se prepisal na magisterij geografije. Takrat si še nisem predstavljal, da bom učitelj.
Toda med študijem se me je Bog zelo močno dotaknil. Odločil sem se, da mu bom posvetil celo življenje in resnično iskal njegovo voljo. In nenadoma sem začel videti številne prednosti v potencialnem pedagoškem delu.
Kaj imate v mislih, ko pravite, da se vas je Bog močno dotaknil?
Leta 2018 sem bil na duhovnih vajah Prenove v Duhu. Čeprav sem šel tja z občutkom, da je moj odnos z Bogom res dober, mi je na teh srečanjih pokazal številna področja mojega življenja, v katerih Jezus ni bil moj Gospod, čeprav bi moral biti.
Na primer?
Odnosi s prijatelji, strah pred izpovedovanjem vere, moji kompleksi. Imel sem močne temelje, bral sem Sveto pismo, hodil sem na duhovne vaje, toda pogosto sem živel v konfliktu. Manjkala mi je pogumna odločitev, da začnem popolnoma slediti Jezusu.
Pravite, da potujete z Bogom. Delite svoje pričevanje, vero in strast. Kako so videti ta potovanja z Bogom?
Med potovanji veliko molim, berem Božjo besedo – ponavadi je to branje za določen dan. Priznati moram, da se Božja beseda pogosto nanaša na mojo aktualno situacijo med potovanjem.
Kakšen primer?
Neke noči, ki sva jo s prijateljem preživela na plaži na Portugalskem, so mi ukradli nahrbtnik. Zjutraj sem v evangeliju prebral, da se ne smem upirati zlemu, če pa se kdo želi pravdati glede mojih oblačil, mu moram odstopiti tudi plašč. To je bila Božja beseda za tisti dan. V kontekstu kraje je bila zelo močna in je popolnoma spremenila moje doživljanje dane situacije.
Tudi naslov vašega bloga je zanimiv. Vem, da je z njim povezana določena zgodba. Jo boste delili z nami?
Ko sem se odločil pisati potopisni blog, česar sem se, moram reči, precej otepal, sem se spraševal, ali bom na njem pričeval o Bogu in v kakšni obliki. Med eno izmed molitev mi je na misel prišlo: “Zbogom rojak”. Tako preprosto, brez konteksta. Pomislil sem, da je to odlično poimenovanje. Ko se poslavljam, tudi sam pogosto uporabim pozdrav zbogom. Beseda rojak pa označuje osebe iz iste države, okolja. Mi, vsi ljudje, smo iz iste države, blizu smo si, kar se še posebej močno občuti med potovanji.
Pravite, da vas Bog na vaših potovanjih uči o življenju.
Vse pride ob pravem času. To se jasno vidi tudi pri avtoštopu. Včasih sem nestrpen in si želim, da bi me hitro kdo pobral in me odpeljal na določeno mesto. Včasih je na to treba čakati zelo dolgo. Izkazalo pa se je, da je vredno čakati – če bi prevoz našel prej, bi zamudil najboljšo dogodivščino. V kontekstu celotnega potovanja vidim, da ima vse svoj čas. Enako je v življenju. Potrpljenje je v duhovnem življenju zelo pomembno. Bog ve, zakaj moramo na nekaj čakati. On želi blagosloviti in nam dati najboljše stvari, ne moremo pa vsega dobiti hkrati. Potrebno je ravnovesje med mojimi dejanji in prejemanjem Božje milosti.
»S Caminom se je vse tako dobro začelo in ta pot se je izkazala ne le za cilj, temveč tudi za začetek,« pišete na Facebook strani. Kaj to pomeni?
Pot je cilj, izkušnje, ki jih nabiramo na poti k cilju, pa nas oblikujejo. Camino sem prehodil leta 2016. Od takrat naprej sam potujem po Evropi. Pozneje sem dobil zamisel za pisanja bloga in priložnost za pričevanje. Tudi odločitev o spremembi študijske smeri sem sprejel po tem potovanju.
Vas spremlja strah pred priznavanjem vere?
Dolgo sem kot sin katehetov čutil breme in želel sem pokazati, da nisem močno navezan na svojo vero. Pa vendar sem bil. Med pogovori sem se tej temi izogibal, razen če sem bil med verujočimi – takrat sem se obnašal popolnoma drugače. To je bil iracionalen strah. Zdaj sem v srcu prepričan, da je oznanjanje evangelija ena najpomembnejših stvari v mojem življenju. Izkušnja živega Boga mi je pomagala premagati strah. Prepričal sem se, da je On resnično blizu, ni nekakšna ideologija ali izbira, temveč edini pravi Bog. Spoznal sem, da sem našel največji zaklad in da ga moram deliti. Ker vem, kakšen je Bog, bi bilo krivično, če ga ne bi želel pokazati drugim. Kljub temu pa se včasih še vedno počutim negotovo.
Vera spreminja perspektivo, podobno kot potovanja. Kako se je spremenila vaša vera?
Moja vera je bolj zrela. Imam tudi več ponižnosti do drugih in realnosti, ki me obdaja. Vidim, da Bog za vse skrbi veliko bolj kot jaz sam. Uči me umetnosti čakanja in prenašanja stisk.
Osnova je zame osebna molitev, tudi če gre za molitev brez posebne namere. To je moj čas z Gospodom, v katerem mu omogočam dostop do sebe. Nato razmišljam o Božji besedi, poslušam in spoznavam njegovo srce. Opažam tudi, da ga vedno manj prosim in vedno bolj pogosto častim. On natančno ve, česa si želim in kaj potrebujem.
Molite tudi za osebe, ki jih srečujete na poti.
Imam močno pričevanje o sadovih takšne molitve. Pred letom dni, natančneje avgusta, sem med potovanjem molil za par. Ona je bila Slovakinja, on pa Čeh. Zaupala sta mi, da imata težave z zanositvijo. Vprašal sem, ali lahko molim zanju. Oktobra sem od dekleta dobil sporočilo, da je v šestem tednu nosečnosti.
Potujete spontano?
Običajno naredim začetni načrt, pustim pa tudi čas za to, kar se bo zgodilo na poti. Običajno so najboljše zgodbe s potovanja tiste popolnoma nenačrtovane.
Pustolovščina, ki se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Portugalska. Tam so mi ukradli nahrbtnik. Spoznal sem, da nimam več te teže, opreme, ki sem jo moral nositi in skrbeti zanjo. Ostal sem v natikačih in kratkih hlačah. Občutil sem svobodo, veselje in prepričan sem bil, da je Bog v tem z mano. Nisem dovolil, da bi me težka izkušnja ustavila. Pot po Evropi sem nadaljeval z bombažno vrečko čez ramo.
So vaša potovanja romanja?
Zdaj jih obravnavam bolj kot poslanstvo.
Uresničujete sanje! Kje se vidite čez nekaj let?
Težko vprašanje! Sanjam o tem, da bi si ustvaril družino, toda hkrati se ne bi rad odpovedal potovanjem. Če bi domišljiji pustil prosto pot, bi zelo rad potoval s svojo družino in delal dobro ter se ukvarjal z družbeno in evangelizacijsko dejavnostjo. Molim, da bi se v mojem življenju uresničila Božja volja. Imam svoj seznam načrtov, toda svoje življenje zaupam Bogu. Zelo sem mu hvaležen za pot, po kateri me je vodil do sedaj!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
