Zgodba Michaele DePrince dokazuje, da se je za sanje vredno boriti. “Michaela je primer čudeža, ki se je zgodil, ko se je zdelo, da se v njenem življenju ne more zgoditi nič dobrega. Naj postane navdih za vse mlade plesalce sveta, ne glede na barvo kože,” o mladi balerini piše svetovno znana baletna plesalka Misty Copeland.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Državljanska vojna in sirotišnica
Michaela DePrince se je rodila v afriški državi Sierra Leone leta 1995. Pri treh letih je izgubila starše. Očeta so ubili uporniki, mama pa je umrla od lakote. Michaela se svojih bioloških staršev ne spominja. Kot majhno deklico so jo poslali v sirotišnico, kjer se je začela njena nočna mora.
Deklica je trpela za vitiligom, boleznijo, pri kateri začne koža izgubljati pigment in postane lisasta. Iz nje so se norčevali in jo klicali “hudičev otrok”, prav tako je nihče ni želel posvojiti.
“Rangirali so nas tako, da je bil številka ena najbolj, številka 27 pa najmanj priljubljen otrok. Bila sem številka 27. Tako sem postala tudi zadnja, ki je dobila večerjo, in zadnja, ki je dobila nova oblačila. Nenehno so govorili, zakaj bi kdo želel posvojiti hudičevega otroka?” se spominja Michaela.
Njena edina prijateljica je bila deklica z istim imenom, poznana tudi kot “številka 26”. Skupaj sta preživljali čas, peli in se igrali. Pripovedovali sta si zgodbe o tem, kakšni bi bili njuni življenji, če bi ju kdo posvojil. Bili sta lačni in zapostavljeni.
Revija z balerino
Nekega dne je Michaela v reviji Dance Magazine po naključju naletela na črno-belo fotografijo balerine. Prvič je videla takšen prizor.
“Ni šlo le za to, da je bila balerina na sliki ženska. Bistvo je bilo v tem, da je bila videti srečna. In želela sem biti srečna,” pravi. “Če jo je to, kar je počela, osrečevalo, sem si to želela tudi jaz.”
Revijo je pokazala svoji najljubši učiteljici, ki ji je razložila, da gre za balet in da je gospa na naslovnici balerina. Od tistega trenutka je imela Michaela o čem sanjati.
Nato so uporniki ubili njeno učiteljico, ki je bila noseča. Michaela je zbežala iz šole, hotela je pomagati, a ni mogla storiti ničesar. “Razrezali so ji trebuh, ker so želeli vedeti, ali je punčka ali fantek, stavili so,” se spominja.
Po tem strašnem dogodku se je Michaela počutila osamljeno, razmišljala je o smrti, v življenju ni več videla smisla.
Posvojitev sirot
Njena usoda se je hitro spremenila. Američanka Elaine je želela posvojiti njeno prijateljico, “številko 26”.
Elaine danes pravi, da so jo v sirotišnici vprašali, katero od deklic z istim imenom namerava posvojiti. Ko je izvedela, da je Michaela sirota, ki je bila zavrnjena že 12-krat, se je odločila, da s seboj v Ameriko vzame obe deklici. Poimenovala ju je Michaela in Mia.
Podrobnosti je možu razkrila šele, ko že podpisala potrebne dokumente.
Svetovni baletni odri in ples za Beyoncé
Od takrat je Michaela gradila svojo plesno kariero in postala zelo uspešna. Pri 17 letih je nastopila v Plesnem gledališču Harlem v New Yorku. Naslednje leto jo je najel prestižni Nizozemski nacionalni balet v Amsterdamu. Na račun svojega plesanja se je lahko začela sama preživljati in uresničevati svoje sanje.
Plesala je celo za Beyoncéjin album Lemonade. Pred nekaj leti jo je priljubljen ameriški medij Huffington Post uvrstil na seznam “najbolj neverjetnih mladih” tistega leta.
“Včasih sem morala spati pri prižganih lučeh. Bila sem prestrašena in mislila sem, da se bom, če jih ugasnem, ko se zbudim, vrnila v sirotišnico,” se spomnja Michaela.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredilaVeronika Snoj.
