Skorajda ne poznam človeka, ki se ne bi celo leto veselil poletja. Ko se življenje za mesec ali dva vsaj nekoliko upočasni, ko lahko zadihamo brez številnih obveznosti, ki nam sicer preostali del leta dihajo za vrat.
Poletje ima svoje zakonitosti in najbolje je, da jih sprejmeš za svoje ter z njimi tudi sodeluješ. Vročina že sama po sebi pripomore k temu, da smo malo bolj na “chill”, kot bi rekli moji otroci, to pomeni malo bolj počasi in sproščeno, “na izi”.
Ko sem pred nekaj meseci razmišljala o tem poletju, sem imela tudi ideje o družinskem potovanju. A dlje kot korakamo v poletje, bolj mi je jasno, da letos ne bomo šli kam daleč, ampak bomo uživali kar doma in v okolici.
Slabo vest ob tem, ker na vprašanja znancev: “Boste šli kam na tuje?” ali “Kje boste pa vi dopustovali?” ne bom mogla odgovoriti s kakšnim zapletenim tujim krajem ali vsaj imeni treh trajektov, je zamenjalo olajšanje ob ugotovitvi, da ne potrebujem(o) eksotike, da bi uživali v poletnih dneh in vseh blagoslovih, ki jih prinašajo. Pritisk vprašanja Kam bomo šli? sem preprosto zamenjala za hvaležnost in zavestno prisotnost v vsakem trenutku počitniških dni.
Zdi se mi, da otroci ne potrebujejo dragih potovanj, da bi se poleti imeli lepo ali da bi jim poletje ostalo v lepem spominu. Potrebujejo pa sproščenost brez stalnega pritiska, kdaj, kam, kako. Potrebujejo preživljanje časa z družino in spomine, ki nastanejo spontano, nepričakovano, na izletu ali na vrtu. Ko pridejo na sladoled prijatelji in se skupaj igrajo na trampolinu.
Ko naporni hoji v hrib v spremstvu obilo “švicanja” sledi čofotanje v jezeru. Nabiranje robid na robu vrta. Obrezovanje odcvetelih cvetov vrtnic. Žoganje na dvorišču. Košnja trave. Plezanje na Triglav. Domači hamburgerji in pečen krompirček. Kratke hlače in natikači. To so poletne impresije, ki nam bodo ostale v spominu kot razglednice, ki jih z magneti pripnemo na vrata hladilnika.
To in pa seveda veliko veliko druženja z vrstniki. Prigode, ki jih prinesejo domov z oratorija in skavtskih taborov, bi lahko zapolnile knjigo ali dve. To so nepozabni trenutki povezovanja, sproščenosti in zdravega druženja v povezavi z naravo in z Bogom. Hvaležna sem, da lahko doživljajo vse to.
