Ludvik in Zelija Martin, starša svete Terezije Deteta Jezusa, sta si sicer prizadevala za svetost, vendar nista bila imuna na konflikte v zakonu. Zelija v svojih pismih opisuje nekaj epizod prepirov in nesoglasij med njima, vendar se ob tem ne pritožuje in ne izraža nikakršne grenkobe.
Zelija se je na primer bala Ludvikovega odziva, ko je nameravala pospraviti njegovo delovno mizo (bil je urar), medtem ko ga ni bilo v Parizu: “Ko boš dobil to pismo, bom zaposlena s pospravljanjem tvoje delovne mize; ne skrbi in ne bodi jezen, ničesar ne bom izgubila.” Zelija je verjetno že prej izkusila, da njen mož ne ceni tovrstne urejenosti …
Zdi se tudi, da Ludvik meni, da je njegova žena malce potratna. Toda Zelija se je branila: “Ne glede na to, koliko mu razlagam, da ne morem drugače, mi težko verjame. Vendar mi zaupa in ve, da ga ne bom uničila. To pišem zato, da bi vas nasmejala.”
Maja 1871 se je v pismih pojavila še ena tema nesoglasij: Zelija omenja potovanje v Lisieux s hčerkama, vključno z dojenčico Celine. Ludvik meni, da je to norost. Na koncu Zelija sklene: “Ludvik ima prav, morda mi bo žal.”
“Pazi, da ne bomo postali slab dom!”
Nekega dne, ko sta se Ludvik in Zelija malo glasneje sporekla, se je njuna takrat še zelo majhna hčerka Pavlina prikradla k materi in jo vprašala: “Mami, ali je tako, če imaš slab dom?” Zelija se je zasmejala in ji odgovorila: “Ne skrbi, tvojega očeta imam zelo rada.”
Nato je isti stavek ponovila, da ga je slišal še Ludvik, ki se prav tako zasmejal. To je postala družinska šala, ki je pozneje zmanjšala morebitne spore.
Pravzaprav takoj, ko sta se Ludvik in Zelija začela prepirati, je eden od njiju vedno opomnil drugega: “Bodi previden, saj bova na koncu postala slab dom!” Ton je bil ironičen, vendar ni bil mišljen kot posmeh “slabemu domu”.
Ironičen je bil zato, ker se je stavek nanašal na strah male Pavline. To je bilo dovolj, da sta zmanjšala konflikt in se osredotočila na tisto, kar je bilo za njiju bistveno: da sta iz Boga z molitvijo in evharistijo črpala vir svoje ljubezni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
