Darja Ovsenik pravi, da je Božja hči v nenehnem iskanju in preiskovanju načrta, ki ga ima Bog zanjo v tem, zemeljskem življenju. Ta Božji pogled nase jo definira na ravni identitete – verjame, da je čisto vsak izmed nas unikum s popolnoma svojim poslanstvom, ki mu je namenjeno in s katerim lahko gradi boljši svet. Začenši pri sebi. Pogosto to ni lahko, a verjame, da je vredno.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Ima cel kup vlog: najprej je ženska, ki je doma obkrožena s petimi fanti in enim moškim, kar zanjo pomeni gojenje vsega bolj čutečega, nežnega, občutljivega in ranljivega. Potem pa zagotovo žena – zakon z možem je precej pri vrhu njene prioritetne lestvice.
Je mama petim fantom, med katerimi samo en ni dvojček – torej nosilka življenja, vzgojiteljica, negovalka, kuharica, čistilka, organizatorka, psihologinja, podpornica, navijačica, postavljavka meja, mirovnica in še in še …
Sicer pa je Darja po srcu vedno iskalka novih priložnosti, kar se odraža tudi poklicno – nikoli se ni ukvarjala samo z eno stvarjo. Precej let je delala v novinarstvu in za hobi sočasno organizirala plesno-pogovorne tečaje za pare, kamor jo je vedno vleklo srce. Po zadnjem paru dvojčkov je ostala doma, a bila vedno aktivna še v različnih skupinah, jih tudi organizirala in snovala.
Zadnja porodniška ji je odprla nov svet, ko je želela nadgraditi novinarstvo v smeri rasti. Tako se je odločila za novo pot – coaching. Letos je dokončala šolo za coache, zdaj pa počasi prihaja “na trg”. Z možem pa sta ustanovila tudi majhno spletno trgovino za prodajo ribjega olja Rosita, prek katere se učita podjetništva v malem.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zagotovo tak, da vstanem tako zgodaj, da je vse okoli mene še tišina, ki se je nasrkam do obisti ob svečki in prebiranju Svetega pisma ter molitvi. Pa limonadi seveda. Če temu potem sledi še telovadba, pa je zame že pravi kič. Ta kič se mi večinoma dogaja med letom, ko sem bolj organizirana kot v teh sproščenih poletnih dneh, ko sem doma z otroki in se nalezem počitniškega duha.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Dobro jutro! Bogu hvala za nov dan, ki mi je dan! (V resnici to sploh ni pred ogledalom, ampak med pretegovanjem, ki pri meni spominja na telovadbo in me res zbudi.)
Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Biti urejena mi je pomembno. Se mi zdi, da je učinek dober tako name (še posebej, kadar se mi ne da vlagati energije, kar je pogosto takrat, ko imam ves dan delo od doma in se me poloti neka čudna lenoba glede urejanja sebe) kot na okolico – mož mi rad pove, da sem mu všeč, in opazi, če se uredim, kar mi veliko pomeni.
Hkrati menim, da moja urejenost izraža tudi del spoštovanja do drugih. Zato na primer tudi pri otrocih vztrajam, da se za šolo ali praznovanje uredijo drugače kot doma.
3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… je to dar! Nikakor ni nekaj, kar nam pripada. To sem izkusila v letih, ko nisem mogla imeti otrok. In ker materinstvo oz. starševstvo daje življenje naprej. Hkrati pa iz ženske naredi nekaj tako novega, da je nemogoče opisati z besedami.
Če me je kdo zares preoblikoval in me še, so to otroci. In tega nisem mogla razumeti, ko so mi to pripovedovale mamice, ko jaz to še nisem bila. To enostavno doživiš le na lastni koži. Najbolj čez najbolj boleče stvari.
Zato so otroci največji brusilci maminega ega in hkrati pospeševalci spoznavanja same sebe – kaj mi v resnici koristi in kaj se mi samo zdi? Kaj ima zame zares veliko vrednost? Seveda to ne pomeni cankarjanske matere, ki ves čas stoka, ampak umiranja sebi na način, ko ima njeno dajanje smisel.
In biti samo utrujena mama zame ne pomeni dobrega zgleda za otroke. Čeprav je kdaj tudi tako in je tudi to del življenja. Dajanje v smislu semena, ki umre, zato da lahko vzklije nova rastlina.
4. Ste žena, mama petih fantov, katehistinja, poslovna ženska, hkrati pa imate še ogromno hobijev in drugih talentov, s katerimi razveseljujete druge. Kako vam uspeva vse usklajevati?
Se mi zdi, da je to moja narava, ki vedno išče in razmišlja o tem, kakšne so resnične potrebe mene in mojega okolja. Iz tega so se rodile vse prostovoljske vloge, kot je katehistinja, voditeljica plesno-pogovornih tečajev, snovalka tečaja za učenje striženje za mame, ustvarjanja devetdnevnice za otroke, pobudnica za srečevanje mam v molitvi …
In tudi poslovne – za prodajo ribjega olje je pobuda prišla od drugih mam, jaz pa sem se vrgla v raziskovanje in stopila v akcijo. Želja po sodelovanju pri snovanju programov in marketingu na svakovi kmetiji je prav tako prišla iz potrebe in mojega veselja do tega. Pa vse do tega, da rada pečem torte – le kateremu otroku se ne zdi nadvse imenitno, ko mama zanj speče torto?
Sliši se ogromno, a vse to se ne dogaja hkrati. Vedno so cikli, ko imajo nekatere stvari prednost in druge tečejo same od sebe ali pa se je pokazalo, da zdaj ni primeren čas zanje.
Pri meni je dobro usklajeno takrat, ko je dobro, smelo in hkrati realistično načrtovano. Vedno imam pred očmi vrstico Svetega pisma: “Skrbno izrabljajte čas,” (Kol 4,5). Nikoli ne vem, koliko časa mi je še danega, in tega želim dobro izrabiti. To ne pomeni dolgih seznamov obveznosti, ampak v prvi vrsti dober premislek o tem, kaj je pomembno in kaj nujno.
Ko se znam dobro poslušati, vem, da mi pravilo generala Dwighta Eisenhowerja, ki je sicer morda bolj znano vodjem v podjetjih, ki se ukvarjajo z učinkovitim upravljanjem časa: “Kar je pomembno, je redko nujno; kar je nujno, je redko pomembno,” prinaša mnogo bolj izpolnjeno življenje, v katerem je vedno dovolj časa za pomembne stvari in ne begam med vsemi mogočimi opravili. In ko tega ne zmorem, se redno znajdem v stiski – tako osebni kot časovni.
5. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Ha, za iskrico je po 20 letih poznavanja drug drugega treba nekaj netiva, da žerjavica ne ugasne. 😊 Kaj hitro ga lahko zmanjka ob vseh obveznostih pri veliki družini. Meni veliko pomenijo SMS-i med dnevom, da vem, da sem kljub fizični razdalji povezana z možem. Pa dolgi pogovori. Nama tem nikoli ne zmanjka (no, razen, ko ne najdeva skupnega jezika 😊).
Zagotovo tudi zavesten trud za gojenje hvaležnosti za vse, kar nama je dano. Ko tako gledam na najin zakon, se veselim najinih srečanj – tudi tistih bežnih čez dan, ko se objameva sredi vrišča in trušča otrok in se zdi, da je vse okoli naju kaos. Načrtovani zmenki. Zanje je treba najti termin in varstvo, potem se vedno odvije kaj lepega (zato se tudi lepo oblečeva).
Na iskrico pri meni pa zagotovo najbolj vpliva humor. Še tako “bedna” situacija ali moja razdraženost dobi nove dimenzije lepega, ko se mož pošali na njihov račun. Humor me je v resnici pri njem privlačil že od vsega začetka in sem hvaležna, da ga je med nama tudi po 15 letih zakona še veliko. Še tako resne stvari izgubijo nekaj kilogramov, ko se vanje naseli humor.
6. Za sabo imate naporen dan, nato pa se še otroci odločijo, da kakšno zagodejo. Kako se odzovete v takšni situaciji in kako jo rešite?
Ojoj, za to je bolje, da vprašate moje otroke. Mož pravi, da sem kot meteorološki pojav, ki se mu reče babje pšeno – pride na hitro, se vsuje, pri padcu odskakuje od tal, da leti vsenaokrog, čez 15 minut pa o njem ni ne duha ne sluha.
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Zagotovo obdobje treh otrok v plenicah (prvemu otroku sta se čez 20 mesecev pridružila brata dvojčka). Predvsem zaradi dveh let neprespanih noči in krčev dveh dojenčkov. Kar je prineslo nek “reset” mojih meril, ki sem jih prej idealizirala kot pot za uspeh v vzgoji.
Naučila sem se, da je napuh vedno na delu in da je ponižnost ter sprejemanje pomoči lahko tudi vrlina, čeprav je svet okoli mene naravnan drugače.
Učila sem se opuščati svoj moto “vse zmorem sama”. Prav tako sem se srečala s svojo temno platjo. Osvobajajoče pa je bilo, ko sem o tem iskreno spregovorila z meni pomembnimi osebami in ugotovila, da jo imamo čisto vsi (tudi tisti, ki sem jih kovala v zvezde).
Po domače bi temu rekla – vsi smo krvavi pod kožo in v tem enako podvrženi slabosti. V tem vidim našo enakost, vsak prispeva s tem, kar je v celoti – z dobrim in slabim. In vsak del je enako pomemben v naši družbi.
Ali kot pravi Sveto pismo: “Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu,” (Gal 3,28). Podobno se učim iz gradnje hiše, za katero je imel Bog drugačen časovni načrt kot jaz. Mislim, da sem danes bolj potrpežljiva, čeprav po naravi ostajam človek akcije, bolj vesela in bolj pogumna, kot sem bila včasih.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vse bo v redu. Morda ne tako, kot sem si zamislila. Zaupaj. Bog je s tabo in nimaš se česa bati. “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.” (Flp 4,13)
9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Z evharistijo. Molitvijo. Dobro spovedjo ali duhovnim pogovorom. Z branjem Svetega pisma. Na slavljenju z glasbo. Na duhovnih vajah.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
… smo drugačne od moških in je tako svet pisan kot mavrica. In ker je tako fino uživati in se veseliti v majhnih, za moške včasih smešnih stvareh, kot so dolga razglabljanja ob kavici o marsikomu nepomembnih stvareh. 😊
Ker rade zakompliciramo stvari, zato da jih potem moški ob nas junaško razrešijo v treh sekundah. Ker smo sposobne toliko stvari naenkrat, da se moškim ob tem že zdavnaj zvrti. Malce za šalo, veliko pa zares. 😊
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.