Manja Primožič je končala študij razrednega pouka na pedagoški fakulteti, sedaj pa uči na osnovni šoli v Šenčurju. Skavtinja je postala v študentskih letih, ustanovila je steg, letos pa je prevzela vlogo koordinatorke skavtskega tabora Kvajdej 2022.
Za ogled prvega dela fotogalerije kliknite tukaj
Za ogled drugega dela fotogalerije kliknite tukaj
Spregovorila je o taboru Kvajdej, pripravah na tabor, dogajanju, z nami pa je delila tudi vtise s tabora in povedala, kako ji je to, da je postala skavtinja, spremenilo življenje.
Skavtstvo spremeni življenje
Manja je skavtinja postala kot študentka. V župniji so mladi sicer organizirali oratorij, vendar so si želeli nekaj več.
“Trije prijatelji smo se večkrat hecali, da bi ustanovili skavte, potem sem pa začela o tem čisto preveč resno razlagati prijateljici na faksu, ki je to omenila ostalim skavtom. Sredi poletja sem prejela klic, da so slišali, da želim ustanoviti nov steg.” 😊
Takrat si je rekla, da bo res poskusila, in na začetku se je zbralo pet mladih in nekaj srednješolcev. Starejši so šli na izobraževanja in tako ustanovili steg. Danes jih je že okrog 100, ohranili so se kljub epidemiji, kar je bila za mlad steg kar velika preizkušnja. “Moja skavtska pot je kratka in intenzivna,” v smehu doda Manja.
Čeprav se morda sliši smešno, vedno rečem, da sem pri skavtih našla sebe.
Skrbna košuta
Kot vsak skavt je tudi sama prejela skavtsko ime. Tako med svojimi skavtskimi prijatelji ni znana le kot Manja, ampak tudi kot Skrbna košuta. Zakaj si je izbrala prav to ime?
“Skrbnost je lastnost, ki je zame zelo značilna. Vedno želim poskrbeti, da bo vse potekalo v redu, da so vsi zadovoljni in da je za vse poskrbljeno. Košuto so mi dodelili ostali soskavti. Verjetno zato, ker predstavlja materinski lik, nekoga, ki varuje in vodi druge, ki bo poskrbel, da bodo znali nekoč sami hoditi po svetu.”
Ko je na skavtskih srečanjih, ji je najbolj pri srcu to, da so ves čas v naravi: “Da vstajamo s soncem in zvečer prepevamo pod zvezdami. Da si ustvarimo majhne kotičke v gozdičkih in si s preprostimi stvarmi polepšamo dan, smo zadovoljni, da imamo vodo in ogenj in nekaj lesa. Ter drug drugega.”
“Zdi se mi, da mi je bilo res namenjeno, da postanem skavtinja. Zaradi skavtov sem drug človek. Velikokrat sem morala iti preko sebe, iti iz svoje cone udobja. Pri skavtih srečaš veliko različnih ljudi in se moraš naučiti z vsakim delati na svoj način, tako z otroki kot s starši, voditelji, zunanjimi sodelujočimi. Primoran si se učiti, ko delaš. Tudi zdaj, ko sem v šoli, veliko lažje vodim skupino otrok in opravljam naloge, ker sem se vsega tega že naučila pri skavtih.”
Kot je povedala, ji to, da je skavtinja, pomaga na veliko področjih življenja, predvsem pri poklicu učiteljice.
Skavtstvo je način življenja in je tako prisotno povsod, kjer sem in delam – tudi v šoli. V razredu sem bolj sproščena, načrtovanje in izvedba samih ur sta lažji, veliko bolj sem izvirna. Učence pogosto peljem tudi ven v naravo, gozd, kjer učne cilje in namene ure dosežemo malo drugače, bolj zabavno in praktično.
Tudi drugače mi ni težko sprejeti kakšnih novih nalog (npr. pripraviti predstavitve za sodelavce) ali raziskati novih načinov, orodij za delo. Kot skavtinja se hitro znajdem in se ne ustrašim izzivov.
Kvajdej 2022: Skavt, legenda
Kvajdej je skavtski tabor, namenjen skavtom z gorenjske regije. Prvi Kvajdej so organizirali leta 1997, od takrat pa tradicionalno poteka vsakih pet let. Letos so tako izpeljali že šesti tabor, ki je potekal med 18. in 24. julijem pri Naklem, skupaj pa je bilo na taboru okoli 650 skavtov.
Mladi skavti so skozi teden spoznavali različne like iz gorenjskih legend, jih poskušali posnemati z dobrimi deli in veščinami in tako tudi sami postajali legende, ki bodo za seboj pustile sled.
Vsako jutro so začeli s petjem slovenske in skavtske himne, dodali pa so še himno, ki so jo napisali prav za letošnji tabor. Sledila je uvodna igra oziroma ambientacija, imeli so kateheze, velike igre, najrazličnejše dejavnosti (pot preživetja, služenje …).
Kdor je želel, se je lahko zjutraj udeležil tudi svete maše, na kateri se vsak dan zbralo več skavtov, na koncu jih je bilo že več kot sto. Manja je med dejavnostmi izpostavila pot preživetja, na začetku katere se je veliko otrok balo, na koncu pa so bili ponosni, da so premagali strah in dosegli cilj.
“Na taboru otroke ves čas postavljamo v majhne situacije, v katerih jim ni vedno najbolj udobno. Seveda jih v nič ne silimo, vedno lahko izberejo kaj drugega. Namen pa je, da napredujejo, poiščejo rešitve, so iznajdljivi: ‘Želiš gugalnico? Ni problema, poišči material in si jo naredi!’ Spodbujamo jih, da se držijo navodil, skrbijo za okolico, za čistočo. To so stvari, ki jim bodo koristile tudi za vsakdanje življenje.”
Preizkušnja in doživetje tudi za organizatorje
Manja je povedala, da tovrsten dogodek zahteva ogromno organizacije, truda in iznajdljivosti.
Tabor vodita dva koordinatorja, letos sta bila to Manja Primožič in Andrej Čuk, ki sta vodila ekipo voditeljev v tabornem vodstvu, ti pa so bili razdeljeni v različne skupine (kuhinja, tehnika, prva pomoč, duhovnost …) in tako poskrbeli, da je tabor uspel.
“To je krasna izkušnja, pridobila sem ogromno veščin. Ne vem, kje drugje bi se lahko toliko naučila. Morali smo poskrbeti za najem šotorov, opraviti ogromno klicev, urediti dostop do pitne vode, pripraviti obroke za 650 ljudi … Vsak uporabi svoje talente, to težko doživiš še kje drugje.”
Seveda pa so voditelji ob vseh organizacijskih nalogah našli tudi čas zase:
“Voditelji smo imeli že pred začetkom tabora priprave in srečanje. En večer pred taborom smo naredili krog, na sredino smo dali svečke in smo prepevali, si pripovedovali najrazličnejše zgodbe. Vedeli smo, da nas čaka velik projekt, ampak smo se prav po skavtsko sprostili in se družili.”
Travnik je prekrila oranžna barva
Bilo je kar nekaj utrinkov, ki jih Manja gotovo ne bo pozabila.
“Nor je bil že prihod otrok na tabor, ko sem to opazovala, nisem mogla verjeti, saj se dolga kolona sploh ni končala. Vsi so prihajali v oranžnih skavtskih srajcah, v nekaj urah se je navaden travnik spremenil v pravo skavtsko vas, vse je bilo oranžno in polno šotorov. Uspeli smo povezati več kot 500 otrok z Gorenjske, res je dober občutek, ko ti uspe nekaj takega.”
Še en dogodek, ob katerem se je Manji naježila koža, je bil zadnji večer.
“Pripravili smo koncert, na katerem je nastopal priložnostni skavtski bend, in to je bilo nekaj res posebnega. Otroci so bili ‘čist not’. Za večino otrok je bil to prvi pravi koncert, poleg tega je bil sredi ničesar, vsi so znali vse pesmi na pamet, prepevali so kot eno. To je bil trenutek, ko sem ostala brez besed.”
