Kaja in Romanas Kazakevičius sta Slovenka in Litvanec, zaposlena v Dikasteriju za komunikacijo pri Svetem sedežu. Kaja dela na teološko-pastoralnem oddelku, Romanas pa je novinar litvanskega programa Radia Vatikan. Poročila sta se sredi epidemije, pred pol leta se jima je rodil sin Filippo Geremia. Živijo v Rimu, srečali pa smo se v Sloveniji, kjer so bili pred kratkim na obisku pri Kajinih domačih.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Oba sta zaposlena v vatikanskih medijih. Kako je videti vajino delo?
Romanas: Za Radio Vatikan delam skoraj 20 let. Sem novinar litvanskega programa. Nismo torej del litvanskih medijev, ampak del vatikanskih medijev, ki delajo v litvanskem jeziku. Naša naloga je, da posredujemo učenje svetega očeta in novice o tem, kaj se dogaja v Vatikanu. Vidimo lahko širšo sliko in govorimo o aktualnosti Cerkve po svetu, tudi v Litvi in Sloveniji.
Delamo za mednarodno radijsko postajo, tako da imajo naši prispevki mednarodno dimenzijo. Izpostavil bi tudi, da veliko novinarjev poroča iste novice, ampak naše delo niso samo kronika, poročanje. Gre za novice, ki imajo eksistencialni nivo in lahko vplivajo na izbire ljudi v dobrem ali slabem smislu. Veliko ljudi nas posluša in dojema drugače kot novinarje sekularnih medijev. Pri svojem delu poskušam to vertikalno dimenzijo ohranjati v mislih.
Kaja: Moje naloge so zelo raznolike, od družbenih omrežij do grafičnega oblikovanja. Veliko delam tudi z izbiro primernih podob za vatikanske medije. Večina mojih nalog je zaznamovana z ustvarjalnostjo, delam znotraj mednarodne ekipe in v sodelovanju z drugimi oddelki.
Ali je služba v Vatikanu prijazna do družin? Kako je z usklajevanjem dela in družine?
Kaja: Sveti sedež, Vatikan, na večini področij sledi italijanskim zakonom, tako da imamo enake pogoje, kot so v Italiji. Porodniška traja šest mesecev. Otroci gredo tako večinoma v vrtec prej kot v Sloveniji. Do dopolnjenega tretjega leta starosti otroka imamo nato na razpolago še šest mesecev s polovično plačo. Večina jih to uporabi poleti, ko so vrtci zaprti.
Romanas: Kot rečeno, Vatikan in Italija imata podobne standarde. V nekaterih pogledih je v Vatikanu tudi več razumevanja. Pri očetovskem dopustu pa Vatikan nekoliko zaostaja. Pred nekaj leti so Italija pa tudi Litva in Slovenija sprejele nove zakone, ki urejajo očetovski dopust ob rojstvu otroka. Vatikan pa svojih zakonov še ni posodobil. Ni veliko takšnih primerov, kjer oba zakonca delata za Vatikan in nimata v bližini nikogar, ki bi jima lahko pomagal v prvih dneh.
Kako si pomagata, glede na to, da sta povsem sama v skrbi za otroka?
Romanas: Ker nimava veliko pomoči od zunaj, sva midva edina, ki lahko pomagava drug drugemu. Biti morava potrpežljiva. Drug drugega morava podpirati. Mislim, da je to vsakodnevno iskanje ravnovesja lep izziv. Ni prostora za sebičnost.
Kaja: Mene se je dotaknila razpoložljivost najinih sosedov in sodelavcev v času po rojstvu Filippa Geremie. Sosedje v bloku so nama ponudili pomoč, čeprav sva se preselila šele nedavno in se niti ne poznamo prav dobro. Lepo je bilo vedeti, da bi v primeru krizne situacije vendarle bil nekdo, na kogar se lahko obrneva. Romanasu pa so sodelavci omogočili, da je lahko začasno delal od doma, tako je bil lahko vsaj delno prisoten.
Si kdaj pomislila, da bi ostala doma?
Kaja: V tem začetnem obdobju bi z veseljem ostala dlje doma. Mislim, da bi to bilo bolje za otroka. Na dolgi rok pa ne verjamem, da bi v našem primeru to bila prava odločitev.
Kaja, midve se poznava še iz časa študija. Kaj te je prepričalo, da si se preselila v Rim?
Kaja: Ne morem reči, da sem se kdaj zares odločila za selitev v Rim. V nekem trenutku se je odprla priložnost, da grem za eno leto na Radio Vatikan. Takrat (in še dolgo potem) vsekakor nisem imela namena ostati v tujini. Res pa je, da sem se v Rimu vedno počutila “domače”.
Potem so se začele tkati vezi prijateljstva, aktivnosti, več let sem obiskovala šolo ikonografije, kar v Sloveniji ne bi bilo mogoče. Tako sem ostajala leto za letom … Sedaj pa sta tu Romanas in Filippo Geremia. In tudi delo, ki mi je v veselje. Življenje je zdaj tam.
Romanas, kakšne spomine imaš na svoje otroštvo in kakšna je bila tvoja pot?
Romanas: Odraščal sem na vasi, skupaj z nekaj prijatelji. Delal sem na poljih, nismo imeli veliko tehnologije, tako da je bilo veliko ročnega dela. Moji starši so v 60-ih končali univerzo, kar je bilo redko, in pri nas doma je bilo veliko knjig, rekel bi, da kakšnih 2000. To me je močno zaznamovalo. Imeli smo knjige o Afriki … Danes se to sliši kot nič posebnega, takrat pa je bilo to izjemno.
Televizija je bila črno-bela, bili smo del Sovjetske zveze, tako da smo imeli samo en program! Knjige pa so v meni vzbudile radovednost in mi širile obzorja. Ko sem bil star 18 let, sem šel v Francijo v zasebno katoliško šolo, kar je bila zame pomembna verska izkušnja, kjer sem si oblikoval svoj pogled na svet. Pozneje sem študij nadaljeval v Litvi in nato v Rimu. Pri delu za mednarodni radio mi vse to znanje pride še kako prav.
Gotovo je med vama veliko razlik. Kakšne pa so podobnosti, ki sta jih opazila med slovensko in litvansko kulturo, med vama dvema?
Romanas: Čutim, da je med Slovenci in Litvanci neka naklonjenost. V Italiji živim že 20 let in se dobro razumem z Italijani, razumem njihovo mentaliteto, način življenja, njihov humor. Potreboval pa sem recimo pet let, da sem se integriral. V Sloveniji si predstavljam, da bi se to zgodilo hitreje. Naša načina življenja sta si precej podobna. Smo bolj zadržani, mirnejši kot Italijani, na primer.
Kaja: Ena stvar, ki gotovo ni skupna Slovencem in Litvancem, je gorska pokrajina. Pa vendar midva oba rada preživljava prosti čas v gorah. Mislim, da je bolj kot narodnost pomembna oseba sama. Res pa je, da okolje, v katerem odrastemo, zaznamuje. Sama sem veliko bolje razumela Romanasa, ko sem prvič dejansko videla kraje, kjer je odraščal, tisto hišo sredi polj, polno knjig.
Romanas: Kaja je v Rimu živela slabih deset, jaz pa dvajset let, preden sva postala par. Oba sva zapustila svoj dom in se prilagodila novemu okolju. Rad bi, da bi tudi najin sin imel nekaj italijanskih značilnosti, pa tudi nekaj slovenskih in litvanskih. V Italiji jim gredo na primer besede zlahka z jezika, potem pa jih tudi zlahka vzamejo nazaj. V Litvi pa je ravno obratno. Ljudje se težko izrazijo, vendar tisto, kar rečejo, zelo resno mislijo in nikakor ne pozabijo.
Kaja: Litvanci res ne delujejo zelo zgovorni, kar pa ne velja za Romanasa, ki že dolgo živi v tujini.
Kako rešujeta konflikte?
Romanas: Skupaj sva šele tri, štiri leta, ne vem natančno. (Nagajivo pogleda proti Kaji.) Odnos je dinamična stvar, je kot tekoča reka. Midva sva del te reke, ne smeva je zavirati, vedno morava gledati v prihodnost. Najina prihodnost je veliko morje – raj!
To, da sva se poročila v zrelih letih, nama daje tudi nekaj prednosti. Poznava vsak svoje meje in meje drugega. Lažje sprejemava drug drugega tudi v pomanjkljivostih. So pa najine osebnosti že zelo izoblikovane. Na splošno Kaja z mano zelo dobro ravna.
Kaja: Sva zelo različna in se ni težko skregati. Kot pa je rekel Romanas, nisva več mlada in to nama pomaga. Nimava iluzij. Ni pričakovanj, da se bo drugi spremenil. Poznava se, veva, da izhajava iz različnih okolij, da sva vsak zase že prehodila določeno pot.
Ko pride konflikt, se rada spomnim nečesa, kar sem nekje slišala, preden sva se poročila. V enem izmed vzhodnih obredov se besede med poroko ne glasijo “dokler naju smrt ne loči”, temveč “dokler naju smrt dokončno ne združi”. Nikoli ne bova popolnoma usklajena, greva pa v tej smeri.
Filippo Geremia je zelo italijansko ime. Kako se pogovarjata z njim?
Kaja: Rada bi mu predala vse tri jezike, zato se z njim pogovarjava v slovenščini in litvanščini. Jezik je kot del dediščine, ki mu jo lahko dava. Gotovo pa bo njegov prvi jezik italijanščina, ki je tudi najin skupni jezik.
Romanas: Dala pa sva mu italijansko ime, ker bo vsaj prva leta živel v Italiji.
Kakšna misel za konec?
Romanas: Kljub najinim razlikam sem prepričan, da je Kaja najboljša žena zame.
Kaja: Tudi jaz sem prepričana, da je Romanas pravi mož zame.
Romanas: Čutiva, da kljub oviram lahko greva naprej.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
