Carlota se te dni nahaja na Hrvaškem, od koder bo prek Balkana romala naprej proti jugovzhodu in svoje potovanje končala v Jeruzalemu. Če bo šlo vse po načrtih, bo v Sveto deželo prispela v adventnem času.
Pri svojem romanju se poskuša držati pomembnega načela: da razen v izjemnih okoliščinah ne uporablja sodobnih prevoznih sredstev. Roma peš po starodavnih romarskih poteh.
Vzela si je sobotno leto in spakirala najnujnejše
V Madridu se je Carlota poleg dela in običajnega družabnega življenja redno udeleževala svetih maš.
Vseeno je čutila, da jo nekaj omejuje in da Bog od nje pričakuje nekaj več. Poleti 2021 je med meditacijo in češčenjem začutila, da jo Kristus sprašuje, kaj išče v življenju. Prvi odgovor, ki se je pojavil v njenih mislih, je bil čisto preprost: “Iščem Jezusa.” Nekaj trenutkov pozneje se je pojavilo naslednje vprašanje: “Kako naj ga poiščem?” In prvi odgovor, ki je Carloti prišel na misel, je bil: “Pojdi v Jeruzalem.” Enako hitro je prišla še ena ideja: peš romanje, ki bi jo popeljalo mimo še enega pomembnega kraja, Rima.
V službi si je vzela sobotno leto in začela priprave. Najprej je razmišljala, da bi začela romanje v Santiagu de Compostela, kjer se končajo in začnejo poti tisočerih romarjev z vsega sveta. Po kratkem premisleku pa je se je odločila, da bo pot začela z rta Fisterra, najbolj zahodne točke Španije.
“Zdelo se mi je simbolično. Moje romanje, telesno in duhovno, se je začelo s konca sveta in gre tja, kjer se je vse začelo. To je vrnitev k osnovam in način, da bi bolje spoznala Boga,” pojasnjuje Carlota.
S seboj je vzela le najnujnejše. Tega niso narekovali samo praktični razlogi, nositi čim lažji nahrbtnik, ampak tudi to, da bi se z lažjim bremenom lažje posvetila molitvi in romanju.
Spontano, a z Božjim načrtom
Carlota običajno prenoči na eni lokaciji samo enkrat. Številna prenočišča ji je uspelo najti ne prek nastanitvenih in turističnih aplikacij, temveč s pomočjo sledilcev njenega romarskega Instagram profila.
Na tak način je našla prenočišča pri družinah in v župniščih, vse zaradi velikodušnega odziva duhovnikov in vernikov.
Ima tudi dneve, ko odzivov ni.
“Prišla sem v majhno vasico na jugu Francije, kjer nisem poznala nikogar in nisem vedela, kje bom prenočila. Začelo me je skrbeti. Jokala sem: Bog, to delam zate, pomagaj mi. Kmalu zatem je šel mimo starejši par, ki me je zagledal in vprašal, ali imam kje prespati. Odgovorila sem, da ne, in povabila sta me k sebi. Bogu sem takoj rekla: Ok, razumem, vse imaš pod nadzorom, ne bom več skrbela,” se spominja.
Junija letos je Carlota prispela v Vatikan in to ravno na sredo, ko potekajo papeške splošne avdience. Imela je priložnost, da se je na kratko srečala s papežem Frančiškom.
“Bila sem zelo vesela, da sem ga spoznala, a sem bila tudi živčna. Celoten pogovor sem načrtovala vnaprej, a ko sem stala pred njim, nič od tega ni prišlo prav. Začela sva se spontano smejati kot dva stara prijatelja. Bil je vesel in iskren trenutek, ki mi je dal vedeti, da je življenje veliko več, kot si predstavljamo,” opisuje srečanje s svetim očetom.
Srečanje z dobroto
Carlota pravi, da ji peš romanje omogoča, da v svetu vidi dobroto ljudi, ki jo tako pogosto pozabljamo v vsakdanjem življenju, polnem strahu, bolečine in sovraštva.
“Nepoznani ljudje so mi odpirali vrata svojih domov, z menoj delili hrano, mi pomagali … Čutim veliko odgovornost, da pričujem, da ljudje niso grozni, ampak darežljivi in dobri,” poudarja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
