Vse dejavnosti, s katerimi se ukvarja Neža Lajevec, so umetniško obarvane. Je grafična oblikovalka, ilustratorka in fotografinja. Dela in idej ji tako nikoli ne zmanjka, a kot pravi, se v zadnjem obdobju trudi imeti več prostega časa. “Pa ne v urah, tako, v glavi. Da sem res tam kjer sem, ne pa že pri naslednjem projektu. Fotografiranje na film pomaga.” Pri samo desetih letih se je preizkusila tudi v igralstvu, spremljali ste jo lahko kot navihano osnovnošolko Zarjo v slovenski družinski seriji Moji, tvoji, najini.
In kaj še rada počne? “Namakam noge v Bohinjskem jezeru, pijem limonado in s ‘carskimi’ ljudmi debatiram o vsem lepem v svetu. Rada kupujem povsem neuporabne in predrage reči, samo zato, ker imajo lepo oblikovano embalažo. Igram se ‘font hunting’, kar v grobem pomeni sprehajati se po mestu in od navdušenja vzklikniti, ko zagledaš lepo pisavo.”
Neža je prosila, da jo v pogovoru tikamo.
1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je vsak tak, kjer prva stvar, ki jo zagledam, ni telefon. Sicer pa vsebuje sonce, čaj, jajce na oko, tuš, sončno kremo in sprehod. Pa še dobro Spotify “playlisto” in njegov sms. Delam na tem, da bi se tak začetek dneva zgodil večkrat.
2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
Ena, dva, tri … prste sončne kreme. In potem jo enakomerno razmažem. In se potrepljam po rami, rekoč, ne bom kot usnjen kavč čez 20 let.
3. Biti urejena je zate pomembno, ker …?
Ker vem, da je to največ, kar lahko naredim zase. Da imam urejene misli in telo. In da na vsake toliko globoko vdihnem, če postane preveč.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Dva T-ja. Taizé in Talite. Taizé je kraj, kjer se lahko vedno znova najdem. Talite so pa ene izmed najdragocenejših žensk, kar jih poznam. Oboje me vodi bližje k Njemu.
5. Kot osnovnošolka si se preizkusila v igralski vlogi v družinski seriji Moji, tvoji, najini. Kaj ti iz obdobja snemanja najbolj ostaja v spominu? Lahko izpostaviš kakšno anekdoto, ki na ekranih ni bila prikazana, ti pa si se ob njej pošteno nasmejala?
Ja, vesoljci, juhu! Na kratko – vesela sem, da je to obdobje mimo. Na drugi strani kamere je dosti bolj kreativno in zabavno.
V resnici se tega obdobja zelo malo spomnim. Verjetno je bilo malo travmatično, če imaš kot desetletnik že kar službo. No, vem, da so mi bili všeč topli kruhki in vaja teksta z Lucijo Ćirović. Pa vem, da je bil Rifle (Janez Hočevar, op. a.) kar zares moj dedi. In vem, da sem bila največja fenica Barbare Cerar in Sebastijana Cavazze, ker sta bila glas Pujse Pepe in Obutega mačka!
Eno anekdoto imam, ampak ni za sem. 😉 Če me kdaj srečate, vam jo pa povem.
6. Zadnja leta si strast odkrila v fotografiranju parov, družin, poročnih slavij. Katere vrline potrebuje fotograf, da mu uspe ovekovečiti tudi tiste najbolj spontane trenutke?
Najprej sem prijateljica. Šele potem fotografinja. Prej sem profesionalno tretje kolo, pobiralka kobilic s poročne obleke, šivilja, popravljalka mejkapa, lovilka solzic in smeha. Pa še šerpa, ker imam vedno tisti velikanski ruzak s sabo. Najprej sem človek, ob katerem se ljudje dobro počutijo in sprostijo.
Fotografije so namenjene vračanju v spomine in pretekle dogodke. Kaj ti pomaga, če imaš lepe fotografije, če pa si se v tistem trenutku počutil neprijetno? V kakšen spomin se potem vračaš s takimi fotografijami?
Zato najprej poskrbim, da je fotografiranje pustolovščina, ki bi jo res želeli ovekovečiti in se k njej vračati. Šele potem vzamem fotoaparat.