Duhovniki, zlasti župniki, so pogosto tarča kritik, saj se zdi, da nihče ni dovolj dober in po volji župljanov.
Na to je opozoril zapis na družbenih omrežjih, ki poklic duhovnika označi za enega najtežjih na svetu.
To pa zato, ker mora duhovnik hkrati biti:
- zgled,
- organizator,
- vizionar,
- direktor,
- mentor,
- prijatelj,
- varuška,
- zakonski svetovalec,
- učitelj,
- psiholog,
- posrednik …
… poleg svojih “običajnih” (neduhovniških) vlog, kot so:
- ključar,
- tajnik,
- hišnik,
- zidar,
- promotor dogodkov …
Kljub temu pa so duhovniki neprestano deležni kritik:
- “Ima predolge pridige.”
- “Slabo pridiga.”
- “Misli samo na denar.”
- “Vedno ‘fehta’.”
- “Ne zna z mladino.”
- “Kako je zategnjen!”
- “Pri petju fuša.”
- “Samo teži.”
- “Je sto let za časom.”
Duhovnik je pogosto najbolj osamljen človek v skupnosti. Pravzaprav je pogosto obkrožen z ljudmi, a teh njegove težave, potrebe in njegovo življenje ne zanimajo. Pogosto ostane sam z zahtevami, ki mu jih postavlja skupnost.
Skrbimo zanje!
Bodimo pozorni do duhovnikov, molimo zanje, podprimo jih, pokličimo jih, zahvalimo se jim, bodimo tudi mi njim prijatelji.
Ne pozabimo Jezusove obljube:
“Dal vam bom pastirjev po svojem srcu, da vas bodo pasli z znanjem in razsodnostjo.”
(Jer 3,15)
Zato poskrbimo zanje, “oni namreč bedijo nad vašimi dušami kot tisti, ki bodo dajali odgovor” (Heb 13,17).
Z molitvijo se zahvaljujmo za življenja teh Božjih mož, ki so se odpovedali vsemu, da bi odgovorili na Gospodov klic.
Sicer pa … duhovništvo pravzaprav ni poklic, ampak poklicanost, še pripomni zapis na Facebooku.
