Znano toskansko mesto Lucca zlahka obiščete med enodnevnim izletom iz večjih Firenc. V srednjem veku je mesto cvetelo na področju trgovine s svilo (v čemer je tekmovalo z Bizancem) in pozneje na področju bančništva. Lucca slovi kot mesto umetnosti in privablja turiste, ki pogosto občudujejo njeno dobro ohranjeno zgodovinsko središče, predvsem pa mestno obzidje iz obdobja renesanse.
Lucca hrani tudi nekaj pomembnih verskih izročil. V srednjem veku je bila glavna postojanka romarjev, ki so v Rim potovali po Via Francigeni, osrednji romarski poti v Rim iz severne Evrope. Lucca še danes slovi kot “mesto stotih cerkva” zaradi velikega števila svetišč znotraj mestnega obzidja in neštetih veličastnih kapelic v zasebnih stavbah.
Mnoge relikvije, pred katerimi so romarji molili v srednjem veku, je mogoče obiskati še danes. Najpomembnejše tradicionalne cerkve so stolnica sv. Martina, bazilika sv. Frigdijana ter cerkev San Michele in Foro.
Sveto Jezusovo obličje
V stolnici oz. Duomu stoji pomemben kip, ki ga verniki poznajo kot Sveto Jezusovo obličje, izklesan pa je iz cedrovine. Leta 1989 je Lucco obiskal papež Janez Pavel II., ki je kipu posvetil čudovito molitev.
Legenda pravi, da ga je izklesal Nikodem, ki je pomagal sv. Jožefu iz Arimateje Kristusa položiti v grob. V Lucco naj bi prišel v čudežnih okoliščinah leta 782. Radiokarbonsko datiranje je dejansko potrdilo, da les in platno izvirata iz obdobja med leti 770–880, kar pomeni, da je to najstarejši leseni kip v Evropi.
Sveto obličje hranijo v osmerokotni kapeli, izklesani iz carrarskega marmorja. Svetišče je znano kot tempietto ali “mali tempelj”, ki ga je leta 1484 zgradil Matteo Civitali. (Čeprav je za obisk stolnice treba plačati vstopnino, pa imajo romarji do tempietta [v levi ladji] brezplačen dostop.)
Najpomembnejše znamenitosti “mesta 100 cerkva”
V stolnici hranijo tudi relikvije enega od zavetnikov mesta Lucca, sv. Regola. O njem ni veliko znanega, razen tega, da je bil škof iz 3. stoletja, ki je izviral iz Afrike, in da je najverjetneje umrl mučeniške smrti v mestu L’Aquila v osrednji Italiji. Njegove posmrtne ostanke so pozneje prenesli v Lucco.
Nedaleč od stolnice je bazilika sv. Frigdijana, škofa v Lucci, irskega rodu, ki je deloval v prvi polovici 6. stoletja in je prav tako zavetnik Lucce. Njegove relikvije hranijo pod glavnim oltarjem.
Druga cerkev slovi po veličastni arhitekturi in umetnosti: San Michele in Foro. Ta cerkev, posvečena svetemu nadangelu Mihaelu, je bila zgrajena nad starodavnim rimskim forumom v najmanj 8. stoletju. Znana je po pročelju iz 13. stoletja, za katerega je značilna zapletena vrsta skulptur in intarzij.
Sv. Gema Galgani
V sodobnem času je bila romarski poti v Lucco dodana novodobna svetnica: Gema Galgani (1878–1903). Rodila se je 12. marca 1878, kot peta od osmih otrok, in je imela zelo težko življenje.
Ko je bila Gema stara dve leti, so jo vpisali v vrtec, potem ko je njena mati zbolela za tuberkulozo. Trije njeni sorojenci so pozneje umrli in ko je propadlo še očetovo podjetje, se je družina znašla v revščini. Mati ji je umrla, ko je bilo Gemi 18 let.
Sodeč po življenjepisu, ki ga je napisal njen duhovni voditelj, častitljivi Germanus Ruoppolo, je Gema pri 21 letih začela kazati znamenja stigem. Slovela je po mističnih izkušnjah, med drugim je po napadih ekstaze in poročilih o lebdenju. Imela je tudi duhovne pogovore s svojim angelom varuhom, Jezusom, Devico Marijo in drugimi svetniki, od katerih je prejemala posebna sporočila o sedanjih ali prihodnjih dogodkih.
Gema je umrla za tuberkulozo v starosti 25 let. Leta 1933 jo je papež Pij XI. razglasil za blaženo, papež Pij XII. pa leta 1940 za svetnico. Goduje 11. aprila.
Pokopana je v njej posvečenem samostanu pasijonistov, ki stoji nedaleč stran od starega mestnega jedra in obzidja. Tako cerkev kot pripadajoči samostan sta bila zgrajena sredi 20. stoletja. Njene relikvije hranijo pod glavnim oltarjem.
Drug pomemben kraj, povezan z njenim življenjem, je znan kot Casa Giannini ali Gianninijeva hiša. Gema je želela postati redovnica, vendar je zaradi slabega zdravja niso hoteli sprejeti v nobenem samostanu v Lucci. Ko je bila stara 21 let, so jo sprejeli v premožno gospodinjstvo družine Giannini, kjer je preživela zadnja štiri leta svojega življenja. Tu si lahko romarji ogledajo njeno spalnico in druge prostore, kjer je doživljala duhovne izkušnje in stigme.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
