Ko smo pretekli teden sedli v klop v domači cerkvi, si nisem mogla kaj, da se ne bi za trenutek želela ugrezniti v zemljo. Moja malčica je bila tako navdušena nad vsemi ljudmi, ki so sedeli za nami, da jim je začela mahati in prek klopi vzklikati: “Živijo! Živijo!”
Majhne otroke je zelo težko voditi k sveti maši, še posebej, ko so v tistem resnično zahtevnem obdobju med dojenčkom in malčkom. Nekateri ljudje enoletnike imenujejo “domalčki”, saj so nekakšna mešanica med dojenčkom in malčkom. Premajhni so, da bi vas poslušali, vendar dovolj veliki, da že lahko tekajo, kričijo in se zapletejo v preglavice.
In “domalčka” vzeti s seboj k maši je res zahtevno. Majhni dojenčki so vsaj pri miru. Enoletnik pa si obupno želi plezati in skakati po vsej klopi, tekati gor in dol po cerkveni ladji in si ne zna niti predstavljati, zakaj bi morali biti v cerkvi tiho.
V zadnjem času imam precej težav s tem, da svojo “domalčico” peljem v cerkev. Pomislila sem, da morda še kakšnega starša mučijo podobne tegobe.
Morda se zdi, da je to res nepomembna težava; navsezadnje traja le leto ali dve, ali ne? Toda to sicer kratko razvojno obdobje se precej podaljša, če imate veliko otrok! In vsi moji malčki so vedno zelo klepetavi, z veseljem prepevajo pri maši in pozdravljajo vse povprek.
Kaj torej storiti, če vaš otrok med mašo neprestano nekaj čeblja? Ponujam vam nekaj idej, ki pomagajo meni.
1SPREJMITE, DA SE VEDEJO TAKO, KOT JIH JE USTVARIL BOG
Bog je ustvaril malčke, da so glasni in nikoli pri miru. Nič hudega ni, če je vaš malček v cerkvi ljubko razposajen. Za svojo hčerko včasih vzamem s seboj kakšno tiho igračo, vendar ji večino časa pustim, da stoji v mojem naročju ali se drži klopi za menoj, in ji pustim, da počne svoje stvari.
Petje, ples in glasno izražanje ob glasbi so razvojno primerni mejniki za to starostno skupino. Zato je povsem razumljivo, da vaš otrok pri maši počne te stvari.
Drugače je, če vaš otrok kriči; svoje otroke odpeljem ven, če jočejo ali kričijo. Vendar se večinoma poskušam znebiti občutka, da mora biti moj otrok vsak trenutek maše popolnoma tiho. Hčerko pustim, da klepeta sama s seboj. Takšno jo je ustvaril Bog in odkrito rečeno, če bi jo vsakokrat, ko se oglasi, odpeljala ven, ne bi v cerkvi v kosu preživeli niti minute.
Nedavno je starejša ženska, ki je sedela za menoj, po nekaj minutah vstala in se preselila v drugo klop; očitno so jo hčerkino čebljanje in poskusi plezanja po klopi motili. Sprva sem bila malce prizadeta, potem pa sem ugotovila, da je našla dobro rešitev. Ima enako pravico, da ne sedi za otrokom, ki jo moti, kot ima moj otrok pravico biti pri maši. Zato ne pozabite: če je vaš malček resnično moteč, se ljudje še vedno lahko odmaknejo.
Večino časa pa se zdi, da ljudje zelo uživajo, ko pri maši slišijo mojega otroka. Ne znam vam povedati, kolikokrat je kdo po maši stopil do mene in rekel nekaj takega: “Tako lepo je bilo slišati vašega otroka, kako poje pri maši!” ali “Tako rada slišim otroka v cerkvi!”
V mnogih cerkvah v našem mestu sploh ni dojenčkov; klopi so polne starejših ljudi, moj otrok pa je največkrat edini dojenček v celotni cerkvi. To je precej žalostno stanje v cerkvah v mojem domačem kraju. Toda pozitivna plat tega je, da je večina ljudi navdušena, ko med mašo slišijo čebljanje moje deklice.
2NISO TAKO GLASNI, KOT SE VAM ZDI
Nikoli ne bom pozabila smešnega dogodka iz svojega otroštva. Z bratom in sestro smo bili pri maši malce glasni, starši pa so nam prišepnili, naj se vedemo kot otroci iz sosednje družine, ki so sedeli nekaj klopi stran. Po maši so prišli tisti drugi starši in razkrili, da so svojim otrokom ves čas govorili, naj se vedejo kot moji sorojenci in jaz, saj od tam, kjer so sedeli, niso ne videli ne slišali naših norčij!
Iz tega dogodka sem se naučila, da večina ljudi v cerkvi sedi predaleč, da bi sploh opazili, če je vaš otrok malce glasnejši. Večkrat se mi je zgodilo, da sem se po maši opravičila, ker so bili moji otroci glasni, pa sem dobila odgovor: “Oh, ničesar nismo slišali!”
Zato se osredinite na to, da boste čim bolj mirni, in se ne obremenjujte s tem, kaj si ljudje mislijo o otrokovem čebljanju. Iskreno povedano: če ljudje sploh opazijo vašega otroka, naj se Bogu zahvalijo za dar njegovega življenja in za njegovo navzočnost pri maši.
3VEČINA LJUDI JE RESNIČNO VESELA, DA VIDI IN SLIŠI VAŠEGA OTROČIČA
Vem, da sem to že povedala, vendar resnično drži. Več duhovnikov mi je že povedalo, da jim je všeč, ko slišijo moje otroke, kako na svoj način “sodelujejo” pri maši. To poskušam imeti v mislih, kadar sem v zadregi zaradi njihovega čebljanja.
Večkrat pomislim na pregovor: “Če Cerkev ne joče, potem umira.” Moj otrok je morda edini v celotni cerkvi, ki dela kakršenkoli hrup, toda hvala Bogu, da je tam!
Se spomnite, da sem omenila primer, kako se je neka ženska pri maši umaknila od nas? Da, bilo mi je nerodno. Toda po maši je k meni pristopil moški in odločno rekel: “Hvala, ker ste v cerkev pripeljali svoje otroke. Zelo dobro je, da so tu.”
To je res najboljši povzetek. Da, dobro je, da so tu. Bogu hvala za čebljanje otrok v cerkvi. Naj naše cerkve nikoli ne bodo prazne otrok, dokler bodo obstajale cerkve in otroci, ki jih lahko napolnjujejo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
