Medtem ko se evforija pred začetkom novega šolskega z vsakim dnem stopnjuje, se sama spopadam z nekakšno otožnostjo. Za razliko od večine mojih kolegic s faksa namreč tudi letos v razred ne bom stopila kot učiteljica.
Učiteljski poklic je bil eden mojih glavnih ciljev, odkar pomnim. Ko me je ob neki priložnosti v osnovni šoli novinarka lokalnega časopisa vprašala o poklicnih ciljih, je bil moj odgovor jasen: postati učiteljica slovenščine, v skrajnem primeru pa novinarka. Saj veste: če en načrt propade, moraš imeti vedno v mislih še drugega.
Več kot očitno je v zadnjih skoraj štirih letih moja glavna izbira postal tisti drugi, na stran potisnjen načrt, kar jemljem kot dokaz, da nima smisla preveč načrtovati življenja, saj ga vodi On, ki nas najbolje pozna in dobro ve, na katerih področjih lahko s svojimi talenti prispevamo največ.
“Že po 14 dneh pouka z veseljem zamenjam službo s tvojo,” mi v teh dneh v pogovorih zagotavljajo kolegice, ki so že izkusile različne plati dela v šolstvu in je vse prej kot bleščeče in sanjsko. Zahteva ogromno predanosti, odgovornosti, potrpežljivosti, ustvarjalnosti, priprav zunaj delovnega časa in še marsičesa, kar ni vidno vsakomur.
Če jih le znamo unovčiti, je delitev raznovrstnih izkušenj iz lastnega poklica z drugimi dober smerokaz o naših nadaljnjih korakih: ali me delo, ki ga opravljam, še izpolnjuje? Kaj še lahko prispevam in izboljšam, da bomo kot družba napredovali, ne pa obratno? Bi večje poklicno zadovoljstvo dosegla kje drugje?
Ob tem se tudi sprašujem, ali nismo tudi novinarji neke vrste učitelji, ki predajamo novo znanje, vzgajamo in posredujemo vrednote, opogumljamo, opozarjamo na morebitne krivice? Prav tako imamo včasih težave s prikazovanjem lepega, dobrega in resničnega med takšnimi in drugačnimi uporniki, nepredvidene situacije pa nas postavljajo pred nove izzive, ki si jih prizadevamo razrešiti čim bolje. Tako tudi pri pisanju članka ali intervjuja na dan pridejo vrline, kot so ustvarjalnost, predanost, potrpežljivost ob dogovarjanju s sorodniki …
Dokler ne bom vsaj za nekaj let izkusila učiteljske vloge, nikoli ne bom prav dobro vedela, kako bi se v njej odrezala in ali je moja odločitev pravilna. Trenutno delo me izpolnjuje, upam pa, da mi bo Sveti Duh takrat, ko mi izbrana pot ne bo več prinašala pravega navdiha, pokazal tudi pot, po kateri bom lahko uresničila svoje pedagoške ambicije.
Do takrat se bom v vlogi učiteljice gotovo lahko preizkušala med svojimi nečaki in izrekala občudovanje vsem pedagoškim delavcem, ki s svojim načinom dela in predanostjo vzbujajo zanimanje v odraščajočih vedoželjnih glavah.
