Tik pred začetkom novega šolskega leta smo poklepetali z družino Grošelj. Urh in Kristina imata šest otrok: Izaka (14), Hano (12), Elo (11), Pavla (9), Terezo (6) in Sofijo (1 leto). V družini so zelo povezani, čuti se, kako se imajo radi in kako med njimi vlada spoštovanje in prijaznost. Poleg tega imajo tudi veliko bratrancev in sestričen, s katerimi so zelo povezani.
Njihova najmlajša hčerkica Sofija, ki ima Downov sindrom, je zadovoljna in nasmejana dojenčica, roke ostalih otrok pa kar tekmujejo, kdo jo bo crkljal. O izzivih velike družine, kombinatoriki v povezavi z zdravniškim poklicem, njihovim preteklim letom, ki so ga preživeli v ZDA ter načrtih za novo šolsko leto smo poklepetali kar z vsemi družinskimi člani, ki so z veseljem sodelovali pri pogovoru.
S kakšnimi občutki ali načrti boste vstopili v novo šolsko leto?
Kristina: Letos se začetka šolskega leta še posebej veselimo. Po enem letu v ZDA otroci že zelo pogrešajo sošolce. Komaj čakamo, da spet ujamemo ritem, veselimo se novih izzivov. Med počitnicami je namreč vse malo bolj kaotično.
Urh: Poleti namenoma nimamo preveč strogega ritma, vse je bolj spontano, da si lahko oddahnemo. Proti koncu počitnic pa se začetka šolskega leta že tudi kar veselimo. Prvi šolski dan je pri nas vsakič neke vrste praznik. Smo pa vsi zelo zadovoljni z našo šolo (OŠ Alojzija Šuštarja), ki jo obiskujejo naši šolarji. Po izkušnji enega leta v ZDA otroci zdaj že zelo pogrešajo sošolce, prijatelje, čeprav so tudi tam navezali presenetljivo lepe stike s tamkajšnjimi vrstniki.
Otroci, kakšni so pa vaši občutki ob začetku šole?
Hana: Zelo se veselim, da bom spet videla sošolke in sošolce. Sem pa tudi malo živčna, ker bo 8. razred po moje kar težak …
Izak: Jaz pa grem v 9. razred. Imam rad počitnice, ampak sem že kar pogrešal prijatelje in družbo. V preteklem šolskem letu smo namreč obiskovali šolo v ZDA, kjer smo bili eno leto z družino, in v tem času smo vzdrževali stike s sošolci in prijatelji prek telefonov. Se pa zelo veselim tega šolskega leta in moje šole.
Imate kakšne specifične načrte?
Kristina: Na začetku vsakega šolskega leta se kot družina pogovorimo, poskusimo prisluhniti interesom vsakega otroka. Zdaj se bomo morali najprej znova prilagoditi na domačo šolo, morda pri kakem predmetu še kaj nadoknaditi, tudi pri verouku, ki ga obiskujejo v domači župniji. Ter nato kot družina čim prej ujeti nov ritem.
Urh: Prve dni so ponavadi večji praktični izziv že tedenski urniki, da se nam vsaj približno vse izide, s čim manj vožnje naokoli. Vsak otrok igra inštrument, po enem letu premora se vračajo v glasbeno šolo. V ZDA namreč niso hodili v glasbeno šolo, le doma so kdaj pa kdaj kaj zaigrali, a to seveda ni isto.
Vsak otrok ima še kakšen šport ali ples, to se nam zdi zelo pomembno. Vseeno pa močno stremimo k temu, da so otroci popoldan čim več doma, da jim ostane tudi nekaj nestrukturiranega časa, ko se morda rojevajo najboljše ideje.
Ali otroke spodbujata k športu in zakaj?
Urh: Šport – zlasti če je bolj rekreativne vrste – se mi zdi zelo pomembna komponenta v vzgoji, vpliva tudi na razpoloženje, pozitivno samopodobo, energijo, tudi miselno. Pomaga nam ohranjati zdravje, razvijati prijateljske vezi, zmožnost delovanja v skupini. Današnje otroke tudi odtegne od zaslonov. V preteklem letu v ZDA so bili otroci zelo športno aktivni, ker tam to zelo spodbujajo, in to je bilo odlično. Sploh pubertetniki potrebujejo “miganje”, sicer se jim nabere preveč energije, ki jo zlahka nato usmerijo v napačne smeri.
Sicer družinsko radi hodimo, sploh v dobri družbi, na kake vzpetine, čeprav manj pogosto, kot bi si morda želeli. Otroci imajo radi športe z žogo, precej tudi kolesarimo, občasno nam uspe daljša kolesarska tura. V Kaliforniji smo veliko plavali v bazenih, tam je to zelo priljubljena rekreacija.
Kristina: V Ameriki res dajo veliko poudarka športu. Super je zlasti to, da starši tam zelo sodelujejo pri športnih aktivnostih otrok. Prevzamejo šolske ekipe, včasih jih kar sami tudi trenirajo, čez vikende se srečujejo na tekmah in jih to zelo poveže kot skupnost. Je tako morda celo bolj smiselno kot poudarjanje klubskega športa, za peščico nadarjenih otrok.
Izak: Jaz imam zelo rad košarko, tudi v Ameriki je bila zelo popularna, celo med odmori smo igrali in trenirali.
Ela in Hana: Medve sva v Ameriki plesali, sodelovali sva pri predstavi, poleg tega pa sva igrali tudi odbojko in košarko.
Kako ste preživeli letošnje poletne počitnice?
Urh: Dobra dva tedna smo potovali po Franciji in taborili na različnih koncih. Kot družina zelo radi preživljamo dopust na ta način. Naš glavni cilj pa je bila mala burgundijska vasica Taizé.
Celotni družini je taizejska duhovnost zelo blizu, tamkajšnje molitve in napevi nas napajajo. Vsaki dve leti se zato poleti udeležimo družinskega taizejskega srečanja, običajno gremo na pot še s parimi družinami prijateljev, tja pa pridejo še mnoge družine iz vseh koncev Evrope, pa tudi od drugod. Oba s Kristino sva bila že na mnogih srečanjih Taizéja, tako še kot samska kot tudi pozneje kot par, zdaj to nadaljujemo kot družina.
Zelo radi smo pa tudi v naravi, v Kaliforniji smo tudi – kolikor so sicer dopuščali kar natrpani urniki – precej kampirali in res doživeli pristni stik z naravo. Še posebej, ko so parkrat ponoči okrog šotora lomastili medvedi (in enkrat tudi razbijali po shrambi za hrano), mi pa smo za platneno steno trepetali (no, nekateri so tudi spali ali se v miru dojili). Narava je tam zares čudovita, ponekod tudi precej bolj divja kot pri nas. Fascinirali so nas zlasti narodni parki Yosemite, Sequoia, tudi jezero Tahoe.
Kaj vama predstavlja največji starševski izziv pri vajini veliki družini?
Urh: Ta hip je kar umetnost vse izzive čim bolj mirno usklajevati ter ob tem slišati vsakega otroka. Trenutno imamo dva pubertetnika, ki zahtevata še nekaj več energije in potrpljenja, vračata pa z iskrivostjo in zabavnostjo; v družino vnašata precej dodatne dinamike, debate so mnogo burnejše.
Pubertetniki ti radi nastavijo ogledalo, ker dobiš od njih vse servirano, kaj si narobe naredil ali rekel … Občutek imaš, da te niti ne poslušajo niti ne slišijo, ampak se potem zaveš, da te izjemno natančno. Preizkušajo potrpežljivost, doslednost. Zelo zanimiva doba, družina se ob pubertetnikih razvija in raste na nov način.
Kdo od vaju je bolj strog in kdo bolj potrpežljiv?
Urh: Kristina je “ta potrpežljiva” pri nas, jaz nisem tako zelo. Morda sva sicer kar nekako avtomatsko zavzela vloge, da je eden od naju bolj strog (jaz) in en bolj “prijazen”. Včasih se zgodi, da na podlagi reakcije zakonca opaziš, da si kje narobe odreagiral ali morda malo preveč ostro …
Se mi pa zdi, da taka skupnost, kot je velika družina, kar potrebuje nekoga, ki postavlja jasne meje, in nekoga, ki omehča zadeve, ki otroka razume in potolaži, tudi če ga kdaj “polomi”. Dinamika družine je sicer z vsakim dodatnim otrokom nekoliko spremenjena, veča se morda potreba po “dirigentu” (oz. dveh), vsaj če ciljamo na ubranost. Recimo, da nam vsaj večino časa vse skupaj še kar uspeva, ne pa vedno.
Kristina: Jaz dajem veliko poudarka temu, da so otroci spoštljivi in prijazni drug do drugega. Ker se da vse lažje dogovoriti, če smo prijazni.
Kako se spopadata z izzivi t. i. screen time-a, časa pred zasloni?
Urh: Poskušamo ga čim bolj omejiti, na neki še znosen minimum. Še pomembneje pa je po mojem to, za kakšen namen so zasloni uporabljeni. Preteklo leto smo jim dovolili več aplikacij, kot so Viber in WhatsApp, da so lahko ohranjali stike z vrstniki in sorodniki v Sloveniji, da šok menjave okolja ni bil prevelik. V tem smislu je lahko tehnologija v pomoč, tudi določene izobraževalne aplikacije so lahko koristno orodje.
Zvečer sicer ne dovolimo naprav po sobah, tudi na splošno imava mnogo raje, da se s prijatelji ali sestričnami in bratranci dobijo zunaj ali da v roke vzamejo knjigo, kar tudi aktivno spodbujava. Dandanašnji je to za otroke še kako pomembna stvar.
Imata kakšen recept za uspešno krmarjenje velike družine?
Urh: Pri stvareh, ki niso zelo pomembne, ne komplicirava preveč. Pri tako veliki družini je treba stvari poenostaviti do neke smiselne meje. Zelo pomembna nama je verska vzgoja, pri tem nam stoji ob strani tudi šola, za kar smo zelo hvaležni. Kot velika družina moramo pogosto biti nekoliko bolj materialno skromni, se čemu odpovedati, vendar čedalje bolj ugotavljava, da je to v resnici lahko zelo dobra popotnica za otroke in v resnici velik blagoslov.
Rekel pa bi, da kot družina preživljamo res veliko časa skupaj. To se nama zdi v tej fazi, ko so otroci še majhni, zelo pomembno.
Kristina: Vsak otrok je drugačen, vsak ima svoja zanimanja. Trudiva se najti tista področja, ki so blizu vsakemu od njih, in potem to spodbujati. Bolj z veseljem delajo vse, če imajo občutek, da vsakega od njih slišiva in ga spodbujava. In če sva pri tem dosledna.
Kako usklajujeta vajini naporni zdravniški službi z družinskim življenjem?
Urh: Oba zaradi svojega zdravniškega poklica vidiva, da je kar izziv prihraniti nekaj energije še za otroke, ko prideva iz službe. Tudi oni si zaslužijo, da sva z njimi v dobrem razpoloženju, da nisva preveč izžeta, da naju poklicna vprašanja ne obremenjujejo preveč še doma, v družinskem času. To je zagotovo nekaj, na čemer delava in kar se sproti trudiva. Sam sem hvaležen tudi, da lahko delujem v zelo navdihujočem okolju na Pediatrični kliniki, kjer se lahko kot zdravnik in raziskovalec lepo uresničujem, s tem pa so vsi napori praviloma lepo poplačani.
Kristina: Pri tem nama je v veliko pomoč, da v isti hiši živita Urhova starša, sicer v ločenem gospodinjstvu, ki sta nama v veliko pomoč. Opažava, kako dragoceno je tako sobivanje generacij in koliko lahko to doprinese nam in njima. Za to sva zelo hvaležna.
Ali kdaj uspeta najti tudi čas samo za vaju, za vajino “iskrico”?
Urh: Občasno nama uspe kam dlje tudi sama, čeprav včasih to pomeni tudi, da imava kakšnega dojenčka s sabo. Ali pa moji starši popazijo na otroke in greva kdaj recimo v gledališče, na kak koncert ali v naravo. Za 10. obletnico poroke sva sicer z mlajšima dvema poromala v Jeruzalem, ampak to je bila bolj izjema, ker potujeva veliko raje z vsemi otroki.
Kristina: Smo veliko in radi skupaj tudi z otroki. Rada imava to fazo, ko so otroci še majhni in doma. Še prehitro bodo odrasli. Nekako tudi sproti poskrbiva za iskrice, sva hvaležna drug za drugega in skušava tudi sproti razčistiti, kadar pride do konflikta.
Vaša najmlajša deklica Sofija ima Downov sindrom. Kakšen doprinos je ona za vašo družino in ostale otroke?
Urh: Sofija razveseljuje celo našo družino, je sijajna deklica! Peta hčerka, Tereza, ki gre zdaj v prvi razred, že precej sledi starejšim otrokom, Sofija pa je zdaj vnesla novo dinamiko v našo družino, spet so tudi pri hiši plenice. Otroci se ogromno z njo ukvarjajo, tudi fanta, ju moram prav pohvaliti. Sofija živahno komunicira na svoj način z ljudmi, svet z njo je brez dvoma barvitejši za vse nas.
Kristina: V začetku nas je njena diagnoza zelo skrbela, vendar se Sofija zelo lepo razvija, k sreči je tudi telesno izjemno zdrava. Vsi jo imamo tako radi, da smo je res neizmerno veseli, vsak dan znova. Tudi pubertetniške finte včasih malo izzvenijo na ta račun. Sofija pa je tudi vesela, da ima pet starejših bratov in sester in veliko drugih ljudi za crkljanje, igro in družbo. Občutek imamo, da je njeno poslanstvo, da bo pomagala držati skupaj vso našo družinsko in širšo skupnost in nam vsem pomagala na svet gledati iz bolj prave perspektive.
