Sv. pater Pij je umrl leta 1968. V svojem življenju je bil priča vzponu filmske industrije ter izumu in priljubljenosti televizije.
Čeprav je bil obema tehnologijama izpostavljen v omejenem obsegu, je poslušal spovedi številnih posameznikov in tako dobil vpogled v to, kako sta ti vplivali na kristjane po vsem svetu.
Kot lahko preberemo v knjigi Padre Pio: The True Story (P. Pij: Resnična zgodba, op. prev.), je sveti pater redko gledal televizijo v samostanu.
Sredi petdesetih let preteklega stoletja je imel samostan svojo televizijsko sobo, vendar se nihče ne spominja, da bi p. Pij kdajkoli zatemnil vrata, razen ob dogodku, kot je bil pogreb papeža Pija XII., in še takrat le za nekaj minut.
P. Pij televizije ni maral predvsem zato, ker je tako pogosto odvračala pozornost od družinskega življenja.
P. Pij je bil pravzaprav prepričan, da je televizija škodljiv izum, ki razkraja moralo in uničuje družinsko življenje, zato je ljudem močno odsvetoval nakup televizijskih sprejemnikov. Joeju Petersonu je dejal: “Človek, ki je izumil hladilnik, je šel v nebesa, človek, ki je izumil televizijo, pa …” Pokazal je navzdol.
Posebej ga je motilo tole: “Namesto da bi se družinski člani pogovarjali med seboj, večere preživljajo ob strmenju v televizijski sprejemnik.” Glede filmov je imel p. Pij prav tako skrajno negativno mnenje. Menda naj bi dejal: “V kinu je sam hudič.”
Kateri filmi so sprožili takšen odziv, ni znano, toda šestdeseta leta preteklega stoletja so bila čas eksperimentiranja v kinematografiji in p. Pij je gotovo slišal za filme, ki so bili moralno žaljivi. Kar malce ironično je, da je bilo več filmov posnetih tudi o njegovem življenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
