Naša kultura se vztrajno izogiba pogovorom o resničnosti smrti. Ukvarjanje s smrtjo in umirajočimi v nas vzbuja nelagodje. Ker pa kristjani verujemo v evangelij, se oklepamo drugačne različice resničnosti – svoje upanje polagamo v nekaj več kot zgolj zemeljsko življenje.
Ko nekdo umre, se pogosto z obteženim srcem najprej obrnemo k Svetemu pismu, da bi se soočili s svojo izgubo, saj nam Božja beseda lahko pomaga najti tolažbo in mir sredi žalovanja ter upanje v obljubi večnosti.
Kot strastna bralka pa ob misli na smrt in večnosti poleg Svetega pisma pomislim tudi na druge navedke – na misel mi pride predvsem otroška književnost, saj sem mati petih malčkov.
C. S. Lewis je nedvomno eden največjih pisateljev 20. stoletja. Ko se je pri devetih letih soočil s smrtjo svoje matere, so tisti trenutki oblikovali tako njegovo življenje kot tudi pisanje.
Za Lewisa je bila smrt del življenja in v njegovi zbirki knjig Zgodbe iz Narnije se liki sami vedno znova ukvarjajo z vsemi vidiki življenja in smrti. Spretna izraznost jezika, ki ga uporablja Lewis, bralce dobesedno posrka v njegove zgodbe, ki hrepenijo po tem, kar je dobro, resnično in lepo. Mnogi bralci pogosto znova in znova prebirajo te zgodbe in v njih najdejo navedke iz Narnije, primerne za številne življenjske okoliščine.
Spodnjih šest čudovitih navedkov iz Zgodb iz Narnije nam je lahko v pomoč, ko se soočamo s smrtjo in izgubo:
“Naposled sem prišel domov! To je moja resnična domovina! Sem sodim. To deželo sem iskal vse svoje življenje, čeprav se tega do zdaj nisem zavedal.”
Zadnja bitka
“Zapomnite si, da vsak svet dočaka svoj konec, žlahtna smrt pa je zaklad, ki si ga lahko kupi tudi največji siromak.”
Zadnja bitka
“Od tod pa,” je oznanil Cviličil, “bom sam potoval naprej.” Nato se je mišak poslovil od otrok in njim na ljubo poskusil priklicati občutek žalosti; toda pri sebi je trepetal od sreče.
Potovanje potepuške zarje
“‘Ampak, lepo te prosim – mi ne bi – mi ne bi mogel dati nečesa, kar bi ozdravilo mojo mater?’ Dotlej je upiral pogled v levje tace in njegove velikanske kremplje; zdaj se mu je v obupu ozrl naravnost v obraz. Ob tem, kar je zagledal, je bil presenečen kot še nikoli v življenju. Rumenkasti obraz se je sklanjal tik nad njegovim in v levjih očeh so se, čudo čudežev, lesketale velike, svetle solze. V primerjavi z njegovimi so bile tako velike in bleščeče, da je Digoryja za hip celo obšla misel, da je levu zaradi njegove mame še huje pri srcu kot njemu samemu. ‘Sinko, sinko,’ je rekel Aslan. ‘Vem. To je huda bolečina. Za zdaj sva jo v tej deželi okusila samo midva. Zato pa si stojva ob strani.'”
Čarovnikov nečak
“V resnici se je zgodila železniška nesreča,” je obzirno pojasnil Aslan. “Vajina oče in mati in vsi vi ste – kakor ste imeli temu navado reči v Senčnem svetu – mrtvi. Šolsko leto se je izteklo; začele so se počitnice. Sanje so se končale; napočilo je jutro.”
Zadnja bitka
“Toda zanje je bil to komaj začetek prave zgodbe.”
Zadnja bitka
In še dodaten navedek C. S. Lewisa …
17. junija 1963 je C. S. Lewis napisal pismo Mary Willis Shelburne. Kar malce ironije je v dejstvu, da je le pet mesecev pozneje umrl.
Ironije pa zato, ker je Lewis napisal čudovito pismo Mary, s katerim ji je želel pomagati, da bi se lažje soočila s skorajšnjo neizbežno smrtjo. Shelburnova je zatem živela še 12 let, potem ko je ozdravela po hudi bolezni. Na začetku pisma Lewis Shelburnovo poziva, naj se ne boji smrti, in piše:
“Ali ne zmoreš videti smrti kot prijateljice in odrešiteljice,” pozneje pa pismo sklene z besedami: “Ali je bil ta svet do tebe tako prijazen, da bi ga morala zapustiti z obžalovanjem? Pred nami so boljše stvari od tistih, ki jih puščamo za seboj.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Navedki C. S. Lewisa:
C. S. Lewis, Zadnja bitka, prev. Miriam Drev (Ljubljana: MK, 2008)
C. S. Lewis, Potovanje potepuške zarje, prev. Miriam Drev (Ljubljana: MK, 2007)
C. S. Lewis, Čarovnikov nečak, prev. Miriam Drev (Ljubljana: MK, 2006)
