Pogosto doživljam, da v materinstvu ni rezerv. Mimogrede, zelo smiselno se mi zdi, da bi bile! Kako zelo bi to poenostavilo stvari! Tako pa se ne morem na zalogo naspati, ne morem si pripraviti zaloge potrpežljivosti, zaloge hrane skopnijo bliskovito hitro …
Tako je vse odvisno od tega, kako znamo izpeljati svoj dan, da imamo dovolj energije do večera, do naslednjega polnjenja. “Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč” (Iz 40,31a).
V trenutkih, ko čutim, da mi energija pojenja, razumsko pregledam svoje navade in se sprašujem, kako sem v zadnjem času skrbela zase – za svoje telo. Dovolj spim, se dovolj gibam, dovolj jem in pijem? Če pri tem pregledu ugotovim, da je bil moj vsakdanjik čisto soliden, se potem lahko celo obsojam, češ kaj ti pa manjka. Kaj se boš slabo počutila, če pa je vse v redu?
A vprašanje mi ne da miru. Treba je iti globlje. Morda obstaja kakšna “energijsko požrešna aplikacija” (kot na telefonu), ki me prazni. Mogoče me bega kakšen zahteven odnos – s sorodniki, sodelavci, z novo odgovornostjo na delovnem mestu …
Lahko me izčrpava kakšen večji premik v razvoju otrok, ki je skrivoma in skoraj neopaženo začel spreminjati naš vsakdan, in za katerega nevede menim, da bi ga že morala obvladati, v resnici pa se ogromno sprašujem, mislim na otroka in na odnos z njim, iščem možne rešitve – vse to pa kar v ozadju, za zraven, ob vsem, kar že zavestno počnem in s čimer se ukvarjam.
“Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči” (Ef 6,10). Včasih se izkaže, da je način, na katerega sem se navadila tešiti svoje sprotne potrebe, preprosto napačen – ni mi pisan na kožo, ne napolni me v dovoljšnji meri. Nekajkrat sem doživela, da nisem imela samo praznega rezervoarja moči, tudi “polnilec” se mi je zdel nekako skrhan, okvarjen.
Zjutraj sem se zbudila in “moja baterija” se mi je zdela enako prazna kot zvečer, čeprav sem bila prepričana, da se polni. V takih primerih ugotovim, da že dolgo časa nisem bila v samoti, da se nisem od družine odmaknila niti za kratek sprehod.
Nisem si privoščila, da bi se potopila v molitev, da bi poslušala notranji glas, da bi sledila tisti skrivnostni sledi. Takrat je morda čas, da prisluhnem in se podam na pot iskanja lastne poklicanosti: “Ne bi me iskala, če me ne bi že našla.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
