Koliko priložnosti smo izgubili, ker nismo znali počakati? Potrpežljivost je naša čustvena vrlina, ki nam pomaga, da globlje analiziramo situacijo, saj si vzamemo več časa za opazovanje in razmislek. O tem piše psihologinja Ana Maria Sepe na spletni strani psicoadvisor.com.
Bodimo potrpežljivi, a ne dopustimo, da nas to uničuje
Eden od občutljivih vidikov te psihološke naravnanosti je potrpežljivost v odnosih, to je potrpežljivost, ki jo izražamo v stikih z drugimi, zlasti najbližjimi.
Beseda potrpežljivost (latinsko patientia) izvira iz latinskega glagola, ki pomeni potrpeti, pretrpeti, kar nakazuje, da ta krepost s seboj prinaša trpljenje, zlasti duševno trpljenje. To trpljenje pa ni samo sebi namen, ampak mora imeti v ozadju nek vreden vzgib, motivacijo, cilj, ki ga želimo doseči, zlasti v medosebnih odnosih.
Ko si posameznikovo potrpežljivost drugi narobe razlagajo kot šibek značaj
Zelo moramo biti pozorni na to, da potrpežljivosti ne izražamo vsepovprek kot nek avtomatski in stabilen vzorec v odnosu do kogarkoli. Žal obstajajo ljudje, ki izkoristijo dobrodušnost drugega za to, da uresničujejo svoje sebične namene, izkoriščajo potrpežljivost in strpnost drugega, saj si narobe razlagajo, da gre za pasivnost in šibek značaj.
“(…) Ko je naša potrpežljivost na resni preizkušnji, npr. ko prenašamo zlorabe do te mere, da uničujejo našo osebno celovitost, je to znak, da se moramo iz odnosa umakniti.”
Spoštovanje do sebe
Vsako potrpljenje pa ima tudi mejo in to mejo predstavlja zdravo spoštovanje do sebe.
Ali je vredno biti potrpežljiv do osebe, ki ji ni mar za naša čustva, ki nas čustveno tepta, ki ne opazi, kar delamo zanj ali zanjo, nas sramoti, podcenjuje, se okorišča z našo dobroto in hoče vedno imeti prav?
Zakaj to še naprej prenašate?
Neprestano prenašanje zlorab in izkoriščanja ni več potrpežljivost, ki ima nek namen, ampak brezplodna pasivnost. Kaj se skriva v ozadju pretirane potrpežljivosti, ki naposled postane samouničevalna?
Potreba po potrditvi in pomanjkanje samospoštovanja
Pogosto se za strahom pred zavrnitvijo in negativnimi sodbami drugih skriva pomanjkanje samospoštovanja. To pa nas lahko zapelje v past iskanja potrditev in priznanj in nas izpostavi tveganju, da nas bodo drugi izkoriščali in manipulirali z nami.
Posledice
Na dolgi rok bo ta pasivnost prinesla nezadovoljstvo in frustracije, posledično se razvije tudi agresivnost in ko je ta obrnjena proti samemu sebi, lahko vodi v depresijo, ko pa je agresivnost obrnjena navzven, privede do vedenjskih izpadov, kar je destruktivno za nas same in osebe okoli nas.
Bodimo potrpežljivi, a postavimo meje
Čeprav je prav, da smo potrpežljivi in strpni, tudi če pride do kakšnih začetih nesoglasij, je prav tako pomembno postaviti jasne meje, katerih prestopanje bi vodilo v izgubo samospoštovanja.
To ne koristi le tistemu, ki je neutemeljen0 pretirano potrpežljiv, ampak tudi tistemu, ki neovirano izkorišča, saj bo lahko uvidel svoje neustrezno ravnanje.
Avtorica navaja:
“Prav je, da smo potrpežljivi, prav je, da se z drugimi dogovarjamo, vendar je prav tako pomembno postaviti meje in se včasih umakniti iz odnosa, zlasti če druga oseba ni zmožna poslušanja. Ni smiselno zapravljati dragocenega časa z nekom, ki se ne trudi v enaki meri za odnos in to ne glede na naravo odnosa. Ni smiselno izgubljati časa z nekom, ki ni odprt za dialog.”
Naučimo se spoštovanja
Mejo naše potrpežljivosti v odnosih naj predstavlja realna možnost, da se oseba na drugi strani v doglednem času izboljša in se nauči spoštovanja. V nasprotnem primeru pa velja stari rek: “Raje sami kot v slabi družbi.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.
