Eva Kržišnik iz Poljanske doline končuje magistrski študij zakonskih in družinskih študijev na teološki fakulteti v Ljubljani, diplomirala pa je iz socialne pedagogike.
Rada se druži, ukvarja s športom, hodi v hribe ter na izlete, pleše, potuje, bere, crklja živali, ustvarja. Že več let je prostovoljka pri Young Karitas in se udeležuje počitnic Biserov. Sodeluje pa tudi v ekipi Stične mladih, kjer je voditeljica programa.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ker sem bolj jutranji človek, je že na splošno največkrat prav jutro moj najljubši del dni, tako prostih kot delovnih. Moj idealen začetek dneva pa ima dve možnosti. V prvega me namesto budilke zbudi sonce, temu pa sledi zajtrk ali zgodnji brunch v družbi koga izmed mojih najbližjih.
V drugem idealnem začetku dneva pa za nagrado za prehojeno zgodnjo pot do vrha hriba v toplem jasnem jutru opazujem(o) sončni vzhod. Oba se kdaj pa kdaj zgodita, ravno prav redko, da ju še toliko bolj cenim.
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker … ?
… se rada počutim dobro v svoji koži. Čeprav vem, da za to niso dovolj le lepe obleke in dodatki, ampak tudi na primer dovolj spanja in gibanja, predvsem pa “urejeno” notranje počutje.
Zato se trudim biti v sebi čim bolj pomirjena, optimistična in dobro razpoložena, da lahko s tako naravnanostjo tudi čim bolj samozavestno pristopam do drugih ljudi in do obveznosti, ki me čakajo. Je pa tudi odvisno od priložnosti, kaj je primerna urejenost in v čem se dobro počutim.
3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu fantu?
S fantom imava to srečo, da lahko oba počneva veliko stvari, ki naju veselijo. Včasih skupaj, velikokrat pa tudi vsak na svojih področjih – in naju to uči postavljati prioritete, pri katerih sva drug za drugega kar visoko na lestvici 😊. Zato čas, ko sva skupaj, v čim večji meri res posvečava drug drugemu in teh priložnosti ne jemljeva za samoumevne.
Imava tudi nekaj “obveznih” skupaj preživetih dni. Na primer ob rojstnem dnevu vsakega od naju si oba vzameva prost dan ter drug drugemu pripraviva rojstnodnevni izlet v neznano. Ob začetku koledarskega leta pa si vsakič narediva “to do list” stvari, ki jih želiva v prihodnjem letu skupaj doživeti.
Zelo lepo se mi zdi tudi, kako se medsebojno spodbujava, podpirava in si pomagava pri doseganju ciljev, ki nama veliko pomenijo, tako skupnih kot osebnih. Potem je tudi za pot do teh ciljev lažje žrtvovati čas.
4. (Pre)izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ni preizkušnja, sem pa zelo hvaležna, da sem se v svojem prvem letniku študija preselila v študentski dom v Ljubljani. Med srednjo šolo sem namreč živela doma kljub dolgim vožnjam do šole ter nazaj. In za punco, ki je bila zelo navezana na dom, je bil to kar negotov nov korak.
Vendar sem se v študentskem domu naučila živeti bolj samostojno in z več zaupanje vase, postala bolj odprta in družabna ter precej razširila svojo cono udobja. Predvsem pa sem se naučila, da si lahko na več mestih “doma”, saj je to še najbolj odvisno od ljudi in odnosov, ki te obkrožajo.
5. Kolikokrat ste že bili na srečanju Stična mladih? Kako se spominjate svojega prvega srečanja?
Na Stični mladih sem v resnici bolj novinka. Kot udeleženka sem bila tam samo enkrat, v drugem letniku gimnazije. Spomnim se delavnic, številnih stojnic in velikega števila mladih. To me je presenetilo, saj si prej nisem predstavljala, kako velik festival je to.
Najbolj pa se spomnim tega, da so bili kljub dežju tam vsi neverjetno in nalezljivo dobre volje. Potem sem nekako prekinila svoj stik s Stično in se znova vrnila lani kot del organizatorske ekipe. Je bilo pa prav sončno in upam, da bo tudi letos tako. Dobre volje pa, sem prepričana, v nobenem primeru ne bo manjkalo.
6. Kaj je tisto, kar sami vedno znova dobite, ko sodelujete oziroma se udeležujete Stične mladih?
V ekipi Stične mladih letos sodelujem drugič in vsako leto je zame nov izziv. Lani sem prvič prevzela koordinacijo delavnic, letos pa sem zadolžena za področje vsebine. Vsako leto me preseneti, koliko (prostovoljnega) dela, časa, truda, motivacije in dobre volje je vložene v pripravo Stične.
Zase dobivam nove izkušnje s področij, s katerimi se sicer najbrž ne bi nikoli srečala. Predvsem pa spoznavam nove ljudi, ki me presenečajo in bogatijo s svojimi pogledi na svet, nasmejijo in s katerimi – zdi se mi – ustvarjam prijateljstva, ki presegajo sodelovanje pri pripravi festivala.
Zelo pa se veselim tudi prihajajočega vikenda in same Stične mladih, vseh mladih, ki pridejo, in vzdušja, ki bo zagotovo tudi letos nekaj posebnega. Pridete?
7. Nam lahko zaupate kako anekdoto iz časov, ko ste bili še udeleženka, ali pa iz “zakulisja”?
Hm, prav anekdote zdaj nimam v mislih. Se pa spomnim, kako me je koordinator Stične mladih Tadej prepričal, da bo podpis na mailu popravil z edigsom. Ali pa ko je Nika, vodja delavnic, našemu direktorju Matevžu naredila personaliziran meme za primere, če bi šlo kaj narobe.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Na telefonu imam vedno celo zbirko misli in pesmi, ki so mi trenutno najbolj blizu in jih večkrat preberem, še posebej pa pridejo prav, ko potrebujem malo spodbude. Ena mojih že dolgo najljubših misli pa je verz Mile Kačič: “in le dvoje rok imaš in eno samo srce.”*
Jaz si ga razlagam v smislu, da imamo kljub vsem željam po popolnosti in spremembah sveta le dve roki za opravljanje vseh obveznosti in omejen čas. Zato je pomembno, komu in čemu ga posvečamo. Kar pa še bolj velja za srce oziroma ljudi in odnose z njimi. To me spodbuja, da ne zapravljam časa za slabo voljo, temveč ga raje izkoristim za vse, kar me veseli, in za ljudi.
*Če koga zanima, kako gre pesem: “Svet ne premore toliko kamna, da bi vanj vklesal vse hrepenenje človeštva; in le dvoje rok imaš in eno samo srce.”
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Zvečer se zelo rada pogovarjam. Se mi zdi, da čez dan velikokrat ni časa za pogovore o stvareh, ki se zgodijo v dnevu, je pa velikokrat lepo ali pomirjujoče, če jih lahko z nekom deliš. Pa tudi sicer so zame (pozni) večerni pogovori vedno nekako posebni.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
… se mi zdi, da živim v času in prostoru, kjer je biti ženska že samo po sebi priložnost (in ne ovira), da izkoristiš svoje talente, lastnosti in vsaj po mojih izkušnjah slediš svoji poti. Hvaležna sem, da je, vsaj v mojih najožjih okoljih, veliko žensk (pa tudi fantov oziroma moških), ki se med sabo podpiramo in spoštujemo take, kot smo. In prav to bi si želela tudi za vse ženske, ki jim žal ni lepo in lahko.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
