Kakšen smisel ima naročanje svetih maš za neverne?

Nekje sem zasledil misel, da naj bi bile maše za pokojne namenjene samo tistim, ki so bili verni oziroma so dejavno živeli versko življenje. Ali se lahko maša daruje tudi za nekoga, ki ni bil veren ali celo ni bil krščen?

Miran

Preberite še:Je mašni namen vreden več kot osebna molitev?

Spoštovani gospod Miran. Vprašanje, ki ga postavljate, je zelo aktualno za čas, v katerem živimo, zato se vam zanj lepo zahvaljujem. Sam namreč ob vašem vprašanju ne razmišljam najprej o namenih maš za pokojne, ampak o naši veri v vstajenje in življenje in o našem odnosu do življenja in smrti.

Mašna daritev za pokojne je najprej izraz naše vere, da naši pokojni živijo v Bogu. Ali kakor govori hvalospev pri mašah za rajne: “Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih.”

Preberite še:Naj namenim sveto mašo za pokojnika, ki ni hotel imeti opravka z vero?

“Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje,” (KKC 1030). “Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga.” (KKC 1032)

Zato za svoje pokojne molimo, jim podarjamo odpustke in opravljamo spokorna dela. Čudovito spodbudo takšnega izkazovanja skrbi za pokojne je zapisal Dante v Vicah. Tam Manfredi avtorju pravi takole: “Če rad bi pripomogel mi do sreče, Konstanci reci, da zve hčerka draga, kje si me videl, kaj nazaj me vleče; tu človek z vami si precej pomaga!” (Vice, III, 142‒145)

Preberite še:Maša za pokojne ‒ velja le, če jih omenimo po imenu?

Vrnimo se k vašemu vprašanju. Že zgolj z dejstvom, da za nekoga molimo ali da zanj darujemo mašo, izrazimo priznanje, ki ga je apostol Pavel zapisal v Pismu Rimljanom, da smo “vsi grešili” (5,12). Zato smo tudi vsi potrebni očiščenja pred Bogom; tudi tisti, ki so “bili verni oziroma so dejavno živeli versko življenje”.

Bog je sodbo o človekovi večnosti pridržal zase. On preiskuje srce in da vsakemu po sadu njegovih dejanj (Jer 17,10). Cerkev moli za to, da bi se nihče ne pogubil. Pri tem zaupa v usmiljeno ljubezen Boga, ki je dal svojega Sina, “da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje” (Jn 3,16). Pavel pa celo pravi, da Bog “hoče, da bi se vsi ljudje rešili” (1 Tim 2,4).

Preberite še:Krsta, žara, raztros? Kakšen je pravi krščanski pogreb?

K molitvi in tudi k daritvi maše za vse ljudi, tudi za tiste, ki morda niso bili krščeni ali pa niso krščansko živeli, nas spodbuja tudi Jezusova prilika o poslednji sodbi, kjer za merilo pravičnosti in krivičnosti postavi dobra dela: “Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). Bog torej v svojem presojanju ljudi uporablja čisto drugačna merila, kot jih ljudje.

Zato ni na nas, da bi presojali, za koga moliti, za koga darovati mašo, za koga opraviti spokorno dejanje. Ne da bi morda to hoteli, bi se postavili na mesto Boga.

Naj nas tudi v naših molitvah za pokojne spodbuja Pavlova misel: “Ne naveličajmo se, ko delamo dobro. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem,” (Gal 6,9-10). Tudi vsem pokojnim.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 37.

Preberite še:Starši veroučencev, tole vam polagam na srce …

Preberite še:Sprva se v materinstvu ni najbolj znašla, danes pa je srečna mama 12 otrok

Preberite še:Moč čudenja, ki vam lahko spremeni življenje