Prilika o bogatašu in revnem Lazarju je slikovita Jezusova podoba, kako se – če smo sedanjost sposobni gledati v drugačni perspektivi – lahko vse postavi na glavo. Ker gre za zgodbo o življenju pred smrtjo in po njej, lahko razumemo, da je ta perspektiva večnost.
Prav ta daje naši resničnosti nekoliko drugačen pomen, v njenem zornem kotu je resnica lahko nekaj povsem drugega od tistega, kar se vidi na zunaj in kar se vidi trenutno. Tisti, ki so bogati, so lahko v bistvu največji reveži, tisti, ki trpijo, pa morda pravzaprav počivajo v Abrahamovem naročju. Morda nič ni tako, kot se vidi.
Vendar pozor, pri tem ne govorimo o šele nekem stanju v prihodnosti, po smrti menda, ne, ko govorimo o perspektivi prihodnosti, ki naj bi jo glede svojih odločitev in dejanj zavzeli že danes, je to vabilo, naj vse stvari dojemamo in razumemo veliko bolj dolgoročno. Jezus nas s to priliko poziva, naj svojo perspektivo zastavimo nekoliko širše, naj ne gledamo le trenutnih posledic in koristi. Naj se odpovemo iluzijam, ki nam jih prodaja sedanjost, da bi imeli kaj od prihodnosti.
Ko je revščina bogastvo
Kaj želi reči? Ker vsak od nas teži k bogastvu, da bi se “oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil” (Lk 16,19), torej k trenutni koristi, očitno ne razumemo, da biti bogat, torej imeti dobiček, pomeni hkrati tudi “v podzemlju trpeti muke” (Lk 16,23). Seveda ne zato, ker bi bilo bogastvo nekaj slabega, temveč ker korist velikokrat tako zamegli oči, da zaradi njenega bleska in zapeljivosti ne vidimo nikogar drugega več, samo še sebe. Kdor je bogat, hoče biti vedno bolj bogat, tak pa ne moreš postati, če daješ drugim.
Pa tudi obrnjeno je res: čeprav si nihče ne želi biti revež in se odpovedovati stvarem, Jezus želi povedati, da se v nebesa pride samo kot ubožec, ne sicer nujno kot nekdo, ki ima več čirov kot denarja, ampak kot nekdo, ki razume, da v svojem življenju potrebuje človeka ob sebi, da brez njega ne more nič: “Ležal je pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize,” (Lk 16,20-21). Ne zaradi odvisnosti, temveč ker ima samo človek ob nas vse, kar potrebujemo tisti dan, bodisi sočutje bodisi strogost, bodisi sitnost bodisi veselje. Res je, kakor pravi p. Rupnik, da bomo odrešeni samo kot skupnost ali pa ne bomo. Ker nam šele naš bližnji kleše pot v življenje, v nekaj, kar moramo postati.
Spoznati resnico
Zato je poanta prilike o bogatašu in Lazarju pravzaprav spodbuda, naj v svojih odločitvah razkrinkavamo iluzije sedanjosti in lažne obljube malikov trenutnih koristi. Ker vsaka odločitev nekam pelje, na eno ali drugo stran prepada, čez katerega ni prehoda (Lk 16,26). In ni nujno, da bo jutri vse tako, kot je danes.
Vse mineva. Nekoč bo prepozno.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 38.
