Mag. Blaž Kernel je mladi duhovnik, ki je po posvečenju leta 2018 komaj čakal, da začne služiti v svoji poklicanosti ljudem. A je moral s tem malo počakati, saj ga je najprej čakal študij Svetega pisma na Papeškem Bibličnem inštitutu v Rimu, vključno s semestrom študija v Jeruzalemu. Pred posvetitvijo je na Univerzi Gregoriana dosegel licenco iz teologije in v večnem mestu tako skupaj preživel sedem let.
Poleg italijanščine, angleščine in nemščine govori ali se uči še staro grščino, hebrejščino, aramejščino, akadščino in sumerščino. Še najmanj mu je všeč knjižna slovenščina. V “primorščini” odgovarja jasno, preprosto in z veliko smeha. Njegova ljubezen do jezikov za biblicista ni presenetljiva, bolj nenavadno za duhovnika je zanimanje za brazilski jiu-jitsu, za katerega kot župnijski vikar v Tolminu trenutno nima možnosti. Se pa tam počuti zelo domače, saj je njegova babica skoraj soseda.
Blaž je sicer odraščal v Slavini pri Postojni v aktivni krščanski družini in bil že pri štirih letih ministrant. Doma so vsak večer skupaj molili, kar jih je povezalo z Bogom in med seboj, zato družinsko molitev zelo priporoča.
Za intervju sva se dogovorila v manj kot minuti. Bi se opisali kot odzivnega, učinkovitega človeka?
Odziven morda nisem vedno, učinkovit pa verjetno res. Sedel sem že na veliko sestankih, ki so bili sami sebi namen, in nimam rad napol dorečenih stvari ali dolgih mailov. Mi je všeč, da se hitro dogovorimo. Enkrat smo pri italijanskih skavtih enourni dogodek načrtovali tri ure. Seveda je lepo tudi klepetati, ma ko se dela, se dela. (smeh)
Iz precej sramežljivega in zadržanega fanta ste se spremenili v veselega in samozavestnega duhovnika. Kaj je oblikovalo vaš značaj in vašo pot v teh letih?
Gotovo stvari, ki so me vrgle iz cone udobja. Najprej pri skavtih, kjer postopno dobivaš vedno več odgovornosti. Potem, ko sem se preselil v semenišče v Ljubljani, se poslovil od doma, pustil vse za sabo. In spet enako, ko sem šel v Rim med nove ljudi s celega sveta. Sčasoma sem postal vedno bolj odprt in videl, da se nimam česa bati, da mi nihče nič noče in lahko s samozavestjo pristopam do vsakega.
Kako so minila prva štiri leta duhovništva? Največje veselje, največji izzivi?
Največje veselje je podeljevati zakramente prijateljem. Res sem bil srečen, ko sem poročil nekdanje sošolce. Lepo je tudi pridigati, oznanjati Božjo besedo. Tudi pri skavtih se počutim bolj uporabnega kot duhovnik, saj lahko sam opravim duhovno oskrbo.
Izziv pa je bil gotovo to, da sem od štirih let duhovništva tri leta študiral v Rimu. Si posvečen za služenje ljudstvu, a moraš sedeti za knjigo. Sicer sem pomagal v župniji in italijanskim skavtom, ampak večina časa je gotovo posvečena študiju. Tudi s tem na neki način služiš, ker vlagaš vase, da boš potem lahko več dal, ampak v pastorali je bolj neposreden učinek in čutiš, da delaš, za kar si poklican.
Kaj vas je pri študiju Svetega pisma najbolj presenetilo ali nagovorilo?
Mogoče to, da se profesorji predajajo predvsem metodam. Ne poskušajo ti vsega razložiti, pač pa ti dajo vsa mogoča orodja, s katerimi lahko pristopaš k Božji besedi, potem pa se znajdi sam. (smeh)
Je korektno, če biblicist dobi vprašanje o najljubšem odlomku iz Svetega pisma?
(Smeh). Jn 13, ko Jezus učencem umije noge. Ob tem odlomku sem imel namreč na prvih resnih duhovnih vajah najmočnejšo izkušnjo. Pa tudi, predstavljajmo si, da je Janez, potem ko so bili že vsi evangeliji napisani, namesto zadnje večerje vključil to umivanje nog. Torej preroško znamenje, ki razloži Kristusovo smrt na križu. Je simpatičen primer Božje ljubezni, ki gre na kolena pred svoje učence in jim umije noge in tako na zelo drugačen način razloži Kristusovo daritev na križu.
Kaj bi bil vaš nasvet, kako se lotiti branja Svetega pisma ali se soočiti s kakšnim težko razumljivim odlomkom iz Stare zaveze?
Pri razumevanju Svetega pisma je pomembnih več stvari. Prva stvar je, da Božja beseda razlaga samo sebe. Če poznaš kontekst, jo veliko lažje razumeš. Druga stvar je gotovo, da se poskušamo vživeti v tisti čas in tisto kulturo. Prerokbe npr. predpostavljajo, da bralec pozna zgodovinsko ozadje. Ljudje, ki so to poslušali, so tisto situacijo živeli, mi pa je ne živimo več.
Tretja stvar pa, kot je dejal pokojni razlagalec svetega pisma Ugo Vanni, če razlaga Svetega pisma nič ne pove za življenje, potem je nekaj narobe z razlago ali pa z življenjem. Lahko si nekaj napačno razlagamo ali pa je naše življenje tako odtujeno, da Božja beseda ne pride do srca. Ma upam, da to ni primer bralcev. (smeh)
Pravite, da je vaš najljubši svetnik sveti Pavel. S čim vas navdihuje?
Sveti Pavel verjetno nikoli v življenju ni videl Jezusa, a ga je pričevanje kristjanov, poleg osebnega razodetja, pripravilo do tega, da je ves svoj čas in energijo namenil oznanjanju evangelija. Šel je po svetu oznanjat evangelij poganom, kot si ni nihče upal. Bil je človek akcije in eden tistih, ki so verjetno največ naredili, da se je oznanilo o Kristusu razširilo po svetu.
Bi ga radi posnemali v akciji?
Ja, je tak simpatičen zgled akcije. Da bi šel tako po svetu, ne vem. Morda bi šel za kako leto v misijone, vleče me v Sveto deželo … nekaj akcije gotovo pričakujem v življenju. (smeh)
Življenje v Sveti deželi je bilo verjetno spet velika sprememba?
Gotovo je bila zanimiva izkušnja. Že vožnja po cesti. Najprej sem mislil, da je v Rimu kaos, ampak ko prideš na Bližnji vzhod … Polovico časa slonijo na hupi. (smeh) Močno je prisotna tudi napetost med Izraelci in Palestinci. Sicer pa sem bil pozitivno presenečen nad profesorji na Hebrejski univerzi, kjer sem imel arheologijo, hebrejščino, “toro” (pet Mojzesovih knjig) in “sodnike”, saj so zelo kakovostno predavali.
Seveda mi ostajajo sami kraji, na katere se spomnim vsakič, ko berem svetopisemska besedila. Nepozabna izkušnja je bila tudi cerkev Božjega groba, ki je čez dan z ogromno romarji skoraj tržnica, če pa se dogovoriš za nočni obisk, lahko v njej res v miru moliš in premišljuješ. To je res “waw”.
V družini imate ljubezen do glasbe in narave, saj je oče gozdar in zborovodja ter organist. Ste podedovali ta zanimanja ali našli svoja?
Kot otrok sem igral klavir in čeprav sem vse pozabil, mi pomaga, da bolj cenim klasično glasbo in lažje berem note pri petju. Sem pa res z očetom veliko hodil po gozdu in to izkušnjo narave iz mladosti in potem iz skavtstva uporabljam pri duhovniškem delu. Gotovo sem tudi prek tega izkusil Boga in kot sem ga izkusil, ga predajam naprej.
Pa z jeziki sem se začel ukvarjati v času bibličnega študija, saj izvirni jeziki zelo pomagajo pri branju Svetega pisma. Kot četrti jezik sem izbral akadščino, ki so jo govorili v Babilonu, in naredil štiri semestre namesto dveh, ker mi je bilo tako všeč. Lani sem se lotil še sumerščine, ki ima tudi klinopis in je iz podobne regije, a je jezik popolnoma drugačen. Zdi se mi zabavno študirati odbite jezike.
Kje vidite izzive v cerkvi, pri katerih bi lahko sodelovali ali si želite biti v prihodnje?
Kot duhovnik v Tolminu lahko naredim veliko koristnega. Ker sem študiral Božjo besedo, je moje mesto, da jo ljudem razlagam, kjerkoli že so – pri skavtih, nedeljski maši ali biblični skupini. Z Božjo besedo res lahko celo življenje rastemo. Vse do nas, vseh teh par tisoč let, so ljudje duhovno rasli prek teh besed, zato bodo gotovo tudi nas spravile naprej. In jaz, ki sem se poglabljal v Besedo, jo lahko ljudem bolj približam in se trudim v tej smeri.
