Mož in žena, pričevalca zgodbe, ki jo berete, želita ostati anonimna, da zaščitita svoje otroke in družino. Poimenovali smo ju Ana in Carlos in prihajata iz Španije.
Poznata se od majhnega, par pa sta postala, ko je imela ona 19 in on 21 let. Tedaj sta se začela pogovarjati o otrocih. Močno sta si želela sprejeti vse otroke, ki bi jima jih poslal Bog. Razmišljala sta tudi o posvojitvi otroka z Downovim sindromom, ker sta imela v družini primer tovrstne posvojitve in sta na to gledala kot na darilo.
Po nekaj letih sta se poročila v želji uresničitve tistega, o čemer sta sanjala kot par, vendar sta kmalu ugotovila, da sta neplodna. Za prvo posvojitev sta se odločila v tednu dni.
Prva posvojitev
Prvi korak v vsakem postopku posvojitve je pridobitev potrdila o ustreznosti, na katerega lahko par čaka celo več let. Po nekaj preizkusih in oceni niza sposobnosti sta potrdilo prejela tudi Carlos in Ana.
Nato sta prejela novico, da v Rusiji na posvojitev čakata brata, s čimer se je začela druga faza postopka posvojitve: potovanje v državo teh dveh otrok, da bi ju srečala.
Ana opisuje to potovanje kot “impresivno”, čeprav sta se sprva domov morala vrniti brez otrok. Po nekaj mesecih sta šla še na drugi, končni obisk. Končno so se v Španijo vrnili kot cela družina.
Druga posvojitev
Z izkušnjo sta bila tako zadovoljna, da ni trajalo dolgo, da sta se spet prijavila v postopek posvojitve. Tokrat so jim predlagali tri brate, prav tako iz Rusije. Tokrat je bilo potovanje zahtevnejše, saj sta morala v Španiji pustiti dva otroka, regija v Rusiji, kamor sta se odpravila tokrat, pa je veliko bolj revna.
Kljub vsem oviram so hitro postali sedemčlanska družina.
Tretja posvojitev
Tri leta po zadnji posvojitvi sta Ana in Carlos želela posvojiti še otroka z Downovim sindromom. Tokrat sta se odločila za posvojitev v Španiji, bližje domu. Že nekaj mesecev pozneje sta posvojila triletnega fantka.
“Posvojitev otroka s trisomijo 21 se zelo razlikuje od zanositve, saj pare pogosto pestita strah in negotovost. Midva sva vedela, kaj hočeva, tega sva si želela, odkar sva postala par,” pravi Ana.
In še četrta!
Lani so lokalne oblasti Ano in Carlosa povabile na sestanek, na katerem so ju prosili, naj jim pomagata najti štirinajst družin za štirinajst otrok z Downovim sindromom. Ana in Carlos sta se brez oklevanja odločila, da bo med njimi tudi njuna družina.
“Ne zapiram vrat prihodnjim posvojitvam. Živim materinstvo v Božjih očeh, ne postavljava ovir. Če Bog hoče, bova posvojila še nekaj otrok,” pravi Ana.
Izobraževanje otrok
Prva leta je Ana otroke šolala doma, nato pa sta jih postopoma vpisala v šolo. Ana in Carlos pravita, da so se zelo dobro vključili v šolo. Najstarejši je v prvem letniku srednje šole, najmlajši pa je še doma.
Ana vsako popoldne preživi z njimi. Pomaga jim pri domačih nalogah, jih skopa, nahrani, jih spravi spat …
“V veliki družini nikomur ni dolgčas. Lažje je privzgojiti določene vrednote, kot so deljenje, dajanje, čakanje, velikodušnost,” pravi.
“Najtežje je doseči, da jih nihče ne zaznamuje zaradi dejstva, da so posvojeni, podobno je s starši. Dejstvo, da so njihovi otroci posvojeni, ne pomeni nujno, da imajo drugačne težave od tistih, ki imajo biološke otroke,” dodaja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
