Giuseppa De Nunzio in Grazio Forgione iz Pietrelcine sta se poročila v sredo, 8. junija 1881, in skupaj živela 38 let. Rodilo se jima je devet otrok, od katerih so štirje umrli v zgodnjem otroštvu.
Njun četrti otrok, Francesco, je zaslovel po vsem svetu kot pater Pij, njegov rojstni kraj pa letno obišče več kot milijon turistov.
Skromna mama
Njegova mama je vstajala zgodaj zjutraj, krmila živali, molzla ovce in koze. Nekajkrat na teden je v skupni krušni peči pripravljala kruh in palačinke.
Čeprav je izhajala iz premožne družine, je bila kot mnogi Italijani v tistem času nepismena. To ne pomeni, da ni bila bistrega uma. Prav ona je tudi skrbela, da so v družini vsak večer molili rožni venec.
Šaljivi oče
Ni bil visok, vendar je kljub temu veljal za čednega in privlačnega moškega. V mladosti je slovel po lepem glasu in ljubezenskih pesmih, ki jih je pel pod okni deklet.
Rad se je šalil in zato je bil smeh v družini Forgione venomer prisoten. Ni znal pisati, je pa zelo dobro štel. Vstajal je zgodaj in trdo delal do večera. Gojil je oljke, sadno drevje in fige. Doma je preživel malo časa, za kar mu je bilo, ko so otroci zrasli, žal.
V Ameriko, da bi sin lahko postal duhovnik
Ko je Francesco doma povedal, da želi postati duhovnik, doma pa ni bilo dovolj denarja, da bi mu plačali šolnino, se je oče takoj odločil oditi v Ameriko, da bi zaslužil potrebno vsoto. Tako se je v Ameriko odpravil kar trikrat.
Leta pozneje se je oče sklonil, da bi poljubil roke patra Pija, okrvavljene od stigm. Sin ga je takoj zavrnil: “Nikoli v življenju! Sin je tisti, ki mora poljubljati roke staršev, ne pa starši sinovih rok!” Oče mu je odgovoril: “Nočem poljubiti rok svojega sina, ampak roke duhovnika.”
Pater Pij je bil srčno ganjen, objel je očeta in mu dovolil, da je poljubil njegove roke.
Družinska hiša v Pietrelcini
Družina Forgione je v Pietrelcini živela v dveh majhnih, nepovezanih pritličnih sobah. V eni sobi je bila kuhinja. To je bila tudi soba, kjer so spali otroci. Druga soba je bila spalnica staršev. V tej sobi se je rodil Francesco.
V drugi hiši si je družina poleg tega lastila hlev in sobo, kjer je pater Pij živel od leta 1908 do 1911, ko je kot semeniščnik zbolel. Ta sobica je bila njegovo zatočišče, prva samostanska celica, kraj, kjer je lahko študiral, pisal, predvsem pa molil. Tu ga je obiskal angel varuh, nato pa Marija, Jožef, sv. Frančišek in nazadnje sam Jezus. Tu je bil tudi deležen milosti stigm.
Navadni starši nenavadnega sina?
Sta se Giuseppa in Grazio Forgione zavedala svetosti svojega sina? Težko je reči. Sprva je veljal za čudaka. Obsojal je kletvice in nepotrebno delo ob nedeljah. Veliko je molil, se postil, spal na trdih tleh in se bičal.
Starši so ga, ne glede na to, koliko so v resnici razumeli njegovo obnašanje, poskušali v vsem podpirati. Po mašniškem posvečenju in odhodu Francesca iz Pietrelcine ga je mati večkrat obiskala v samostanu v kraju San Giovanni Rotondo.
Po smrti svoje žene se je tja odločil preseliti tudi sam Grazio, ker je želel biti blizu svojega sina. V mestu je ostal do svoje smrti leta 1946.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
