Za lepimi nasmehi se v partnerskem življenju včasih skrivajo različne oblike ranljivosti. Gre za nesporazume, spore in prepire, ki lahko izbruhnejo med zakoncema in ju potisnejo v odtujenost.
Vsi pari se morajo prej ali slej soočiti z vprašanjem odpuščanja, pa naj gre za drobno neprijaznost ali veliko globljo rano. Nikoli ni prepozno za odpuščanje. “Čeprav se želja po odpuščanju bori z močnimi čustvi, kot so jeza, želja po maščevanju in obup, in četudi je pot lahko dolga in strma glede na notranje rane in vire v obeh zakoncih, je odpuščanje dostopno vsem. Vsi imajo priložnost, da prehodijo pot odpuščanja,” pojasnjuje Mathilde de Robien, avtorica knjige Odpustiti drug drugemu, poti sprave za pare in novinarka pri francoski Aleteii.
“Lažna odpuščanja”
Obstajajo majhna in velika odpuščanja, običajna in izjemna, obstajajo pa tudi “lažna odpuščanja”. Če želimo prehitro ali napol odpustiti, zgrešimo bistvo resničnega odpuščanja. Ne doživimo osvoboditve, ki omogoča obnovitev odnosa ter vnovično vzpostavitev pretrgane vezi in zaupanja. “Konflikt ostane odprt, nerazrešen in predstavlja podlago za nove spore. Stari nesporazumi, zamere in razočaranja lahko zopet privrejo na dan in razjedajo partnerski odnos, vendar bi težavo najlažje rešili v trenutku njenega nastanka,” poudarja avtorica.
Kako pa so konkretno videti ta lažna odpuščanja? Mathilde de Robien razlikuje naslednje vrste lažnih odpuščanj:
1Odpuščanje tipa “optična iluzija”
Ta vrsta odpuščanja sistematično zanika napako ali žalitev, ki je bila storjena oz. izrečena. Zgodi se lahko vsakomur izmed nas. Gre za znano frazo: “Ok, ti oprostim, zdaj pa zamenjajva temo pogovora.” V resnici pa prizadeta oseba ne želi priznati bolečine, ostaja na ravni zanikanja, kar pa onemogoča popolno in iskreno odpuščanje. Na ta način oseba, ki je prosila odpuščanja, dejansko ni dobila odveze od prizadete osebe.
2Velikodušno odpuščanje
Gre za lažno odpuščanje, ki vse odpusti ne glede na resnost žalitve ali bolečine, ki je bila prizadejana. “Da, res me je prevaral s prijateljico, a motiti se je človeško. Zgodilo se je v posebnih okoliščinah. Vsakdo bi lahko padel v skušnjavo.” Ta pretirana dobrodušnost ni v skladu z resnostjo situacije in onemogoča soočenje z resnico.
3Odpuščanje “z dolgom”
Še eno lažno odpuščanje je odpuščanje “z dolgom”, torej odpuščanje, ki ne izbriše v celoti žalitve oz. krivice, ki je bila prizadejana. Pri tem tipu odpuščanja ostane tisti, ki je povzročil žalitev ali krivico, dolžnik prizadeti osebi. “Ti odpustim, ampak težko bom pozabil/-a, kar se je zgodilo.” Tako polovičarsko odpuščanje bo nekoč v odnosu zopet priplavalo na površje.
4Junaško odpuščanje
To lažno oduščanje je egocentrično: tistemu, ki je naredil krivico ali izrekel žalitev, sploh ni treba prositi odpuščanja. Prizadeta oseba mu vseeno odpusti. Prizadeta oseba se počuti, kot da je nad vsem, tudi nad kršiteljem. Gre za klasičen odgovor: “Obrnil/-a sem list v življenju,” ki pomeni: “Ne potrebujem tebe niti tvojega obžalovanja. Junak/-inja sem jaz.”
5Arogantno odpuščanje
Obstaja tudi “arogantno odpuščanje”. To je odpuščanje v stilu: “Boljši/-a sem od tebe, zato ti odpustim.” Pogosto se oseba počuti ponižano in se poskuša zaščititi pred sramom, da je bila izdana, tako, da v drugem poskuša vzbuditi sram.
Odpuščanje kot pot do nove luči v odnosu
V nasprotju z lažnimi odpuščanji pravo odpuščanje pomeni, da dokončno “strgamo stran, na katero smo z jezo zapisali dolgove drugega,” pravi oče Henri Caffarel. Pravo odpuščanje pomeni, da se spremenimo in sprejmemo “pogled ljubezni”.
Za svetega Pavla je odpuščanje temeljna sestavina krščanske ljubezni, bistvenega pomena v vsakem odnosu med osebama, ki se ljubita.
“Čudovito je, ko si lahko rečemo, da smo omejeni in nepopolni, a ustvarjeni po Božji podobi in tako tudi zmožni odpuščanja. Kot ljudje imamo možnost, da stopimo na pot sprave in tako obnovimo ljubezen do drugega,” piše Mathilde de Robien.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.