Serijo naših zgodb o gasilkah nadaljujemo na severovzhodnem delu slovenske dežele. Točneje v Moškanjcih, kjer so članice tamkajšnjega gasilskega društva z dušo in telesom tudi Katja (27 let), Klara (25) in Sara (22).
Katja Mernik je gasilka postala s šestimi leti. Gasilstvo ji je bilo položeno že v zibelko, saj je strasten gasilec oče, tudi dedek je bil. Mama je prav tako gasilka, ampak ne tako goreča kot oče. Katja je tekmovalka, operativna gasilka, nižja gasilska častnica in vodja članic PGD Moškanjci.
Klara Hameršak se opiše, da je gasilka z dušo in telesom: “Biti gasilec je poslanstvo. Z njim rasteš in se izoblikuješ. Gasilka sem postala pri svojih šestih letih, ko je mentor Miran iskal nadobudne punce, da bi jih preobrazil v ponosne pionirke. Da, naredila sem ta korak in veste, kaj? Splačalo se je. Nobena stvar ne naredi človeka srečnejšega kot njegovo lastno prepričanje, da je naredil najboljše, kar je mogel.” Trenutno v domačem društvu opravlja funkcijo tajnice in članice mladinske komisije. Po gasilski izobrazbi pa je višja gasilka.
Enako kot Sara Leben, ki o gasilcih pravi: “Z gotovostjo lahko trdim, da imamo, ne glede na spol, vsi isti skupni cilj, kar je pomoč ljudem v nesreči.” Sara je operativna gasilka, članica poveljstva in predsednica disciplinske komisije PGD Moškanjci.
Hvala vam!
1.Kaj vas pri gasilstvu najbolj pritegne? Zakaj tej dejavnosti posvečate svoj prosti čas?
Katja: “Gasilstvo mi pomeni pomoč sočloveku, doprinos skupnosti, v kateri živim, druženje s kolegi gasilci. Veliko lepih spominov se je zgodilo ravno na gasilskih dogodkih. Tako sem tudi na gasilskem tekmovanju spoznala svojega moža. Tudi on je strasten gasilec – predsednik PGD Žamenci.”
Klara: “Ko prideš enkrat v gasilstvo, ne moreš več ven, ko narediš ta usoden korak, si za vse življenje zapisan temu poslanstvu. Drži, kar pravijo: gasilstvu si predan do zadnjega diha! Gasilstvo je hujše kot droga, od droge se odvadiš, od gasilstva se ne moreš. Gasilstvo mi je dalo ogromno – prijatelje in vrednote v življenju.”
Sara: “Operativna članica prostovoljnega gasilskega društva sem, ker lahko s svojim znanjem in požrtvovalnostjo pomagam ljudem v stiski, poleg tega pa imam ob sebi krog tovarišev, s katerimi smo skozi leta spletli nerazdružljive prijateljske vezi.”
2.Kako se počutite v večinoma moški družbi? Kaj v gasilstvo lahko še posebej prispevate ženske?
Katja: “Da je večina v gasilskih vodah moških, me nikoli ni motilo, sem se kar dobro znašla zraven njih. Ženske tako lahko ob težkih delih ogromno pripomoremo k logističnemu delu, ki je na velikih intervencijah prav tako zelo pomemben.”
Klara: “V pretežno moški družbi se počutim odlično. Predvsem pa mi je všeč, da v gasilstvu ni diskriminacij, saj tudi ženske zmoremo in znamo prijeti za kakršnokoli delo. To smo dokazale tudi letos, ko je kar lep delež žensk priskočil na pomoč pri veliki intervenciji na Krasu. Menim, da gasilke v gasilstvo prinašamo po eni strani močno sočutje, na drugi strani pa veliko bojevitost.”
Sara: “Res je, da je v gasilsko organizacijo vključenih ogromno moških članov, pa vendar imamo v domačem društvu tudi veliko število aktivnih članic. Z gotovostjo lahko trdim, da imamo, ne glede na spol, vsi isti skupni cilj, kar je pomoč ljudem v nesreči. Vsekakor lahko članice prispevamo pogled na situacijo še iz drugačne perspektive ter tako skupaj s člani najdemo rešitev za vsako nalogo, s katero se je treba soočiti.”
3.Lahko, prosim, delite kako zanimivo, zabavno anekdoto z vaj, posedovanj ali drugih udejstvovanj z gasilci?
Katja: “Ravno zaradi gasilcev sem mogoče leto dni mlajša. Oče je po dolgem prigovarjanju le dobil ‘odobritev’ mame: po osmih letih in po dveh fantih še za tretjega otroka. To je bilo v letih 1993/1994, ampak takrat se je hkrati v prostovoljnem gasilskem društvu kupovalo novo cisterno. Bilo je ogromno sestankov, ogledov, saj veste, kako to gre … Ženska slaba volja … Tako se je leto hitro obrnilo in sem se namesto leta 1994 rodila 1995. Zanimivost je mogoče tudi ta, da se sedaj po 27 letih nabavlja novo cisterno v PGD Moškanjci in tokrat sem noseča jaz.”
Klara: “Uh, anekdot je polno. Za veliko teh pa je bolje, da jih zadržim zase. Med nami tovariši se dogajajo tako lepe kakor tudi žalostne stvari. V vseh situacijah znamo stopiti skupaj kakor velika družina.
Najlepše in najbolj zanimive anekdote se dogajajo z našimi najmlajšimi – pionirji in mladinci. Vsak dan nova dogodivščina. Velikokrat ti dajo vedeti, da v gasilstvu uživajo. Predvsem pa znajo tudi pokazati svojo hvaležnost, da svoj prosti čas razdajaš zanje.
Najlepši spomin v gasilstvu pa je vstopnica članic A na državno tekmovanje Celje 2021. Kljub vsem zapletom in usklajevanju vaj in ekipe nam je uspelo. Kljub ne najboljšemu rezultatu je bilo društvo na nas izredno ponosno in nam to pokazalo z veličastnim sprejemom.”
Sara: “Ko smo se z mojo takratno mladinsko ekipo udeležile enega od tekmovanj mladinske gasilske lige, smo dobile kazenske točke. Skupaj z našim mentorjem sem se kot desetarka poglobila v iskanje po pravilih gasilsko športnih disciplin, nakar sva ugotovila, da napake pravzaprav sploh nismo naredile.
Že naslednji vikend, na naslednjem tekmovanju, smo se po končani vaji s sodniki odpravili na ogled proge, kjer smo skoraj dobile kazenske točke za isto napako. No, dobile bi jo, če ne bi bila jaz prepričana ne samo o tem, da to ni napaka, pač pa tudi o tem, na kateri strani v knjižici s pravili je podrobna razložitev pereče teme. Tako sem kot 13-letna punca sodniku zabrusila: ‘Knjižica s pravili gasilsko športnih disciplin, 132. stran, prvi odstavek.’ Kazenskih seveda nismo dobile.” (smeh)
