Saša MevecPušnik je 37-letna mamica dveh fantkov in žena poklicnega gasilca. Po izobrazbi je pravnica s pravosodnim izpitom, sedaj pa končuje še doktorski študij prava. Odraščala je v gasilski družini. Njen oče jo je že od majhnega vozil s seboj v gasilski dom. Tako je v njej zrasla močna ljubezen do te organizacije. Ko je odraščala, je v PGD Borovnica prevzemala vedno več nalog. Čeprav je bila obdana s pretežno moško družbo, je to ni nikoli oviralo. Postala je mentorica mladini, bila je prva operativka v PGD Borovnica, pri zgolj 26 letih pa je prevzela vodenje domačega društva.
Kot ženska je v gasilstvu marsikdaj orala ledino. Ko je postala mamica, se je iz operative umaknila, še vedno pa ostaja močno vpeta v gasilstvo, tako prostovoljno kot poklicno. Je namestnica predsednika v Gasilski zvezi Vrhnika in podpredsednica arbitraže pri Gasilski zvezi Slovenije. Pred tremi leti je iz pravosodja prišla v Gasilsko brigado Ljubljana, kjer je vodja skupnih služb. Na njenem delovnem mestu gre za presečišče gasilstva, ki ga pozna tako poklicno kot prostovoljno, in prava.
V okviru svoje dopolnilne dejavnosti se ukvarja tudi s pravnim svetovanjem gasilskim društvom in predavanji v okviru izobraževanja gasilcev.
Njen delavnik se ne konča v petek ob treh, čeprav bi se lahko. “Moj mož je poklicni gasilec in vem, kaj to pomeni. Za njih ni vikendov in praznikov. Zato se tudi jaz trudim, da sem vedno na voljo, če me potrebujejo.”
Gasilstvo vam je bilo položeno praktično v zibko. Kako je bilo odraščati v gasilski družini?
Na otroštvo imam res lepe spomine. Smo zelo povezana družina. Že od majhnega sem z očetom hodila v gasilski dom in so me vsi poznali. Tudi pozneje sem bila povsod prva ali edina ženska, pa mi to nikoli ni bilo čudno. V tem nisem videla ovire. Dolgo časa sem bila edina punca v tekmovalni desetini. Pozneje sem bila v Borovnici tudi edina operativka. Res sem bila aktivna. Nato sem bila prva predsednica v našem društvu, pozneje pa sem se začela vključevati tudi v organe na višjih nivojih naše organizacije. Potem ko sem se preselila in postala mama, se je moja narava dela v društvu spremenila in oddaljila od operative, tako sem zdaj bolj v papirjih. 😊
Veliko časa smo preživeli v gasilskem domu, komaj sem čakala vsako soboto ob 12.00, ko poteka preizkus siren in javljanje prek radiovez. In seveda vsakoletno Florjanovo mašo, ko smo lahko oblekli uniformo. Zelo rada sem z očetom vozila vodo, pregledovala hidrante … Gasilstvo mi je bilo zares položeno v zibko. Pozneje sem nehote iskala moža, podobnega svojemu očetu – ugotovila sem, da mi je zelo pomembno, da je partner gasilec, da živi to poslanstvo. Nekateri ne razumejo, zakaj bi vstal sredi noči in šel, sprašujejo, kaj imaš od tega. Finančno, materialno seveda nič. Dobiš pa zadoščenje. To, da greš pomagat, je poslanstvo.
Kdo vam je bil največji vzor?
Oči. Še vedno mi je. On se je sicer sedaj zaradi starosti umaknil iz operative, ampak je še vedno aktiven kot mentor tekmovalnih enot, v okviru katerih tekmuje tudi mami. Oči je izredno ponosen na to, kaj delam, kje delam, da se gibljem v tej sredini, ki jo je včasih on opazoval bolj od daleč, ampak vedno z velikim spoštovanjem.
Kakšni pa so bili vaši prvi resnejši koraki med gasilce?
Najprej sem bila tekmovalka v pionirski desetini, potem pa sem začela očetu pomagati pri mentorstvu mladine in se tudi nasploh v društvu bolj aktivno udejstvovati. Z mojimi varovanci smo tudi na državnih tekmovanjih dosegali dobre rezultate, pričeli smo se udeleževati tudi novih oblik tekmovanj. Poleg mentorstva sem bila vseskozi vpeta tudi v operativno delovanje društva. Poznavanje vseh por delovanja društva pa je nato rezultiralo v tem, da sem prevzela vodenje društva.
Kako je bilo odraščati v pretežno moški družbi?
Večinoma sem bila vedno v moškem kolektivu. Tudi odraščala sem v takem okolju, saj imam dva brata, večino časa pa sem preživela z njima in bratranci. Zaradi svojega spola se ne v gasilstvu ne kje drugje nikoli nisem čutila hendikepirane.
Kljub temu da sem poslovno v pretežno moškem kolektivu, pa ohranjam svoj ženstveni pristop in seveda nivo spoštovanja in avtoritete. To sem vedno takoj vzpostavila in s tem nimam nobenih težav. Na podlagi videza te lahko hitro kdo ocenjuje, mogoče tudi podcenjuje, ampak takoj, ko se oglasim, in uporabim svoje argumente, pustim vtis. Vedno sem stavila na svoje znanje in sposobnosti, besedam vedno dodam vrednost.
Vam v spominu ostaja kakšna posebna intervencija?
Leta 2012 je bila večja intervencija, ki je trajala dalj časa. Bile so poplave, kjer sem bila malo na terenu, malo pa v štabu. Pri tovrstnih intervencijah so sicer pomembni tudi tisti, ki niso operativci, npr. veterani ali članice, ker je pomembna tudi podpora v sprejemnem centru, ali v administraciji, ali organizaciji prehrane ipd.
Pred poplavami smo sicer pripravljali veselico ter prevzem gasilskega vozila in smo že takrat veliko delali. No, na koncu je prireditveni šotor služil kot krizni štab za vse gasilce v Borovnici, naše delo pa se je zaradi poplav nadaljevalo. Spomnim se, da smo bili takrat tam dan na dan. Ko smo prišli domov, sploh nismo mogli spati, naslednji dan smo šli spet v akcijo. Ko je prišel ponedeljek po petih ali šestih dneh, sem se namesto na vlak za v službo odpeljala v gasilski dom.
Sodelovala sem na več intervencijah, ampak v spominu mi ostaja prav ta, zaradi svoje razsežnosti in tega, kako to ponotranjiš, kako si res del ekipe, kako se povežeš.
Pri 26 letih ste prevzeli vodenje PGD Borovnica. To je res velika čast, sploh ker ste bili tako mladi, pa še, verjetno na presenečenje večine, ženska. Kaj vam je bil največji izziv?
Mislim, da sem bila ena najmlajših predsednic. Bilo mi je v veliko čast, da so mi zaupali vodenje društva s takrat skoraj 130-letno tradicijo. Zame je komunikacija glavni ključ, predvsem v prostovoljstvu. Ljudi moraš (s)poznati, moraš imeti pravi pristop do ljudi, povezovati staro in mlado. In to je meni takrat izredno uspelo, društvo je zares živelo in dobro delovalo. Po drugi strani pa ta funkcija zahteva organizacijske sposobnosti, sposobnosti pogajanj in osnovno znanje menedžmenta ter seveda poznavanje predpisov, v čemer sem jaz doma.
To obdobje mi je dalo širino tudi za naprej v življenju. Za sabo sem imela zelo dobro ekipo, na kar sem bila vedno ponosna. Znali smo se organizirati in izvesti delo. Sem pa tudi perfekcionist, tako da sem si postavila kar visok nivo, želela sem, da so stvari dobro narejene. Vedno sem se tudi trudila dobre prakse od drugod pripeljati k nam, in obratno. Organizirali smo kar nekaj prireditev, izpeljali 130-letnico društva, izdali zbornik o našem delovanju, kupili novo vozilo. To je bilo super obdobje. Veliko mi je dalo za življenje.
Največji izziv je bilo angažirati ljudi v zadeve, ki niso interventne narave, razne delovne akcije. Na drugi strani pa sem vseskozi poudarjala, kako zelo pomembno je ohranjanje ugleda gasilstva. Kadar imaš na sebi uniformo in znak pripadnosti, predstavljaš organizacijo, ki ima na Slovenskem že 150-letno tradicijo. Zato sem od svojih članov vedno pričakovala odgovorno vedenje v uniformah oziroma društvenih oblačilih.
Imate kakšno anekdoto iz časa vodenja društva?
Zdaj je veliko predsednic. Pred desetimi leti pa še ni bilo tako. Ko sem prišla na kakšen sestanek, so verjetno pričakovali starega sivolasega gospoda, saj so me spraševali, če predsednik ne utegne. Potem so bili presenečeni, ko sem rekla, da sem predsednica jaz. 😊
Tudi poklicno ste povezani z gasilci. S kakšnimi izzivi se pa srečujete v gasilski brigadi?
Smo velika enota, zato je včasih težava v komunikaciji, da pravočasno vse obvestiš. Gasilci delajo po sistemu ruskega turnusa, kar zahteva drugačno organizacijo poslovanja kot klasičen delavnik. Tudi sicer imata narava gasilskega dela in njihov urnik dela določene specifike, ki jih je treba spoštovati v okviru zakonodajnih pravil.
Prišla sem iz zelo togega sistema, iz pravosodja. Včasih se pošalim, da sem skoraj doživela kulturni šok. Pravnica sem in povrhu še perfekcionistka in želim imeti red, tukaj pa se velikokrat zgodi mehka kršitev pravil ali iskanje obvodov. Zaradi narave in specifik gasilskega dela bi kdaj najraje ukrepali na hitro in po domače, a je seveda treba poznati in spoštovati delovnopravna in druga pravila.
Kaj pa je na gasilstvu tako posebnega, da ste mu posvetili svoje življenje?
To me je oblikovalo že v otroštvu. Posebna je ta iskrenost, pristnost, kljub temu da govorimo, da je družba v neki krizi vrednot in apatičnosti. Mislim, da je letos poleti cela Slovenija čutila, kaj smo in zmoremo gasilci. Na eni strani so se borili z največjim ognjem v zgodovini Slovenije na Krasu. Tam je več dni sodeloval tudi moj mož. Hkrati v času požara pa je v Celju potekala gasilska olimpijada, kjer sem delala kot prostovoljka. Težko je opisati te občutke, ko si tam in vsi delamo za isti namen. Ta povezanost in iskrenost med nami je res neopisljiva. Občutek pripadnosti tej organizaciji, tej veliki družini je meni zares dragocen.
Glede na to, da je vaš mož poklicni gasilec, kako pa usklajujeta poklic, družinsko življenje in čas za vaju?
Včasih se pohecam, da se midva nimava niti časa skregati. 😊 Mož dela v drugi enoti, sama pa imam tudi terensko delo zaradi sodelovanja z gasilskimi enotami po Sloveniji. Imava kar natrpane urnike in način življenja je verjetno drugačen, kot če bi bila v klasični službi. Takrat, ko smo skupaj, se trudimo čas preživeti efektivno. Ko imaš majhne otroke, je časa za odnos seveda manj, ampak se trudiva vzeti tudi čas zase.
Ali svojo ljubezen do gasilstva izročate tudi naprej vajinima sinovoma?
Ko sva se spoznala, sva bila oba z možem predsednika v svojih društvih. Tudi zdaj sva oba v tem, tako poklicno kot prostovoljno. Pri nama je gasilstva res veliko, zato s tem nikoli nisva želela obremenjevati otrok. Starejši sin je sicer sedaj včlanjen v lokalno gasilsko društvo in kadar tekmuje, mi je to zares lepo, rada grem navijat. Mlajši sin je sicer star šele štiri leta, ampak je trenutno v fazi največjega navdušenja nad gasilci, zato želi hoditi na vaje kot enakovreden član ekipe. 😊
Vsekakor jima želim vcepiti ta timski duh: če ti ne greš na tekmovanje, ostane doma cela ekipa. Kot mentorici se mi je to kdaj zgodilo, zato vem, kako je, če moraš doma pustiti celo ekipo – zato, ker so se starši odločili , da bi si tisti dan organizirali drugače in šli na izlet. Taki verjetno ne razumejo bistva gasilstva. Na timskem duhu temelji celotno gasilstvo. Tega v družbi manjka, ker preveč gledamo samo sebe in svoje načrte. Tukaj ni prostora za egoizem. Tekmovanja in druge dejavnosti gasilske mladine so pravzaprav predpriprava za poznejše delo v operativi. Vedno gresta skupaj dva v ogenj. Tam se v dimu in ognju lahko zaneseš samo na tistega kolega, ki je s tabo, pa potem na radio vezo in ekipo, ki je zunaj. Ampak če to zataji, imaš samo njega. In mu moraš popolnoma zaupati.
