Razvajen bo. Manipulira s tabo. Preveč ga crkljaš. Nekaj opazk, ki jih je deležna nemalokatera novopečena mama. Ni trajalo dolgo, ko je tudi mene srečal znameniti stavek: “Zakaj ga imaš ves čas v naročju? Ali ne veš, da se bo razvadil?”
Ali kot mamica, ki se odzivam na jok svojega otroka, res delam škodo otroku? Ali dojenček res lahko manipulira z mano? Mar ni manipulacija veščina, ki je marsikdo niti v odraslosti ne obvlada?
Otrok, ki prijoka na svet, ne pozna drugega kot zvoke, ki so ga spremljali vseh devet mesecev njegovega razvoja. To so predvsem glas matere, očeta ter drugih bližnjih, ki so bili vključeni v materino nosečnost. Do teh glasov je otrok bolj občutljiv in se ob njih seveda tudi pomiri.
Mar s tem, ko ravnam po svoji intuiciji in se odzivam na svojega novorojenčka, ravnam narobe? Otrok se rodi kot nepopisan list papirja. Je nedolžno bitje, ki hlepi po naši ljubezni. In mi hrepenimo po tem, da mu to ljubezen damo. Zakaj potem toliko družbenih zavor?
Marsikatera študija potrjuje, kako pomembna je odzivnost staršev na otrokove potrebe v zgodnjem obdobju. Ne le, da je pomembna, je tudi naravna, intuitivna. Katera mama pa lahko mirno posluša jok svojega otroka? Zato se mi zdi povsem normalno in naravno, da želim objeti svojega otroka, ga stisniti, poljubiti in držati ob sebi noč in dan.
Naravno je, da otrok noče biti ločen od mene. Mislim, da ne manipulira, ampak komunicira. Iz mojega odziva začuti, da je ljubljen. Da je ljubljen od nas, staršev, in da je ljubljen od Očeta, saj je vsak otrok namenjen za večno življenje z Bogom.
“Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.” (Mr 12,30-31)
Mar nas vera ne uči pozorne ljubezni do drugega? Kako bomo to uresničevali, če tega nismo bili deležni niti v najbolj zgodnjih letih? Zgolj z veliko mero zavedanja in odpuščanja.
Bog je ljubezen in njegova ljubezen je občestvena. Bog ni oddaljen, ampak nam vselej hodi naproti. Skrbi za nas in usmerja naše življenje. In kje bo človek prej začutil Očetovo ljubezen kot v lastni družini, prek spoštovanja in ljubezni, ki mu jo dajejo njegovi starši?
V srce so se mi vtisnile besede profesorice s Teološke fakultete: “Spoštujmo svoje otroke, ker se bodo le na ta način naučili spoštovati sebe in ne nazadnje tudi nas.” Kako naj spoštujem drugega, če on ne spoštuje mene?
Tega nisem v polnosti spoznala, dokler nisem postala mama. Otroci čutijo. Vedo, kdaj so deležni ljubečega spoštovanja in kdaj ne, kdo jim izkazuje iskreno zanimanje in komu lahko zaupajo.
Materinstvo me je spremenilo. Utrdilo me je. In me obenem naredilo tako ranljivo. Ta ranljivost je lahko izjemno strašljiva. A če jo sprejmem in se ji v odnosu do drugih, predvsem do svojega otroka odprem, lahko Božja ljubezen na najbolj pristen način odseva v ljubezni do otroka.
Jezus nikogar ni zavrnil. Zakaj bi potem jaz kogarkoli zavračala ali mu celo odrekala svojo ljubezen? “Resnično vam pravim, karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni.” (Mt 25,40)
Vsak si zasluži biti ljubljen, otrok pa to tudi neizmerno potrebuje. Le če v polnosti čutim, da sem ljubljena, se bom lahko iskreno odpirala sebi, drugim in ne nazadnje tudi Bogu. Le tako bom stremela k samouresničevanju in iskala, kar me duhovno polni. Zato se ne bojim crkljati svojega otroka.
Ljubezen je tolažba, je osnova za naše delovanje in napredovanje v življenju. Varen odnos nas odpira k zanimanju za svet in tudi za vse, kar je onkraj njega. Če bom otroku dala vso ljubezen in spoštovanje, si bo lahko utiral pot ljubezni do sebe, do sveta in do Boga.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
