Papež Frančišek med sredinimi splošnimi avdiencami trenutno predstavlja vrsto katehez s svojimi praktičnimi razlagami o razločevanju. Doslej je govoril o molitvi, samopoznavanju in želji oz. hrepenenju, pred dnevi pa je premišljeval o lastni življenjski zgodbi vsakega posameznika.
Poznavanje lastne življenjske zgodbe je po njegovih besedah temeljna sestavina za razločevanje. Ko premišljujemo o svojem življenju, je opozoril papež, se pogosto pojavijo “misli, ki nas vodijo stran od nas samih”. Te je opisal kot “stereotipna sporočila, ki nam škodijo”.
Recimo: “Nič ne veljam” – in to vas potre; “vse mi gre narobe” – in to vas znova potre; “nikoli ne bom dosegel ničesar vrednega” – tudi to vas potre in to postane vaše življenje. Te pesimistične fraze, ki vas vedno znova potrejo!
Po papeževih besedah bomo znali prepoznati, kdaj so navzoči ti “strupeni dejavniki”, če se bomo naučili “prebirati” lastno zgodovino.
Širjenje pripovedi
Ne smemo pa se ustaviti pri tem, da jih zgolj prepoznamo. Od tu naprej moramo, tako papež Frančišek, si moramo prizadevati, da “razširimo svojo pripoved, se naučimo opažati druge stvari, jo obogatiti, narediti bolj spoštljivo do kompleksnosti, pri čemer nam bo uspelo dojeti tudi zaupne načine, na katere Bog deluje v našem življenju”.
Sveti oče je pri tem spomnil na primer osebe, za katero so “ljudje rekli, da bi si zaslužila Nobelovo nagrado za negativnost: vse je bilo slabo, čisto vse, in vedno se je skušal poniževati. Bil je zagrenjen človek in vendar je imel veliko kakovostnih lastnosti.”
Potem pa je ta oseba našla drugo osebo, ki ji je pomagala, in vsakokrat, ko se je nad nečim pritoževal, je ta druga oseba rekla: “Zdaj pa, da se oddolžiš, povej nekaj dobrega o sebi.” In je rekel: “No, ja … imam tudi to lastnost,” in to mu je korak za korakom pomagalo, da je napredoval, da je dobro prebral svoje življenje, tako slabe kot dobre stvari.
Zato, je dejal papež, “moramo prebirati svoje življenje in tako bomo videli stvari, ki niso dobre, pa tudi dobre stvari, ki jih Bog seje v nas”.
Nato je papež nadaljeval poudarek, ki ga je že v prejšnjih katehezah namenil tej temi razločevanja. Dejal je, da ima “pripovedni pristop”, ki se ne osredinja na konkretno dejanje, temveč naša dejanja postavlja v širši kontekst.
Ponudil je naslednja vprašanja, ki si jih lahko zastavimo:
- Od kod prihaja ta misel?
- Kaj zdaj čutim, od kod to prihaja?
- Kam me vodi to, o čemer zdaj premišljujem?
- Kdaj sem se s tem že srečal?
- Je to nekaj novega, kar mi šele zdaj prihaja na misel, ali sem o tem že kdaj premišljeval?
- Zakaj je vztrajnejša od drugih?
- Kaj mi želi življenje s tem povedati?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
