Ljubljančanko Alenko Marinič poznamo iz komične TV oddaje na slovenski nacionalni televiziji, kjer sodeluje z nadarjenim imitatorjem Tilnom Artačem. Je tudi ulična umetnica in članica Rdečih noskov, ki v vlogi klovnese obiskuje mlade bolnike v bolnišnicah in osebe v domovih za ostarele. Pri svojem delu opaža, da je mogoče tudi v okolju z mnogo trpljenja ohranjati iskrico hudomušnosti in veselja do življenja.
V javnosti vas vidimo kot hudomušno žensko, ki zna na življenje pogledati tudi na šaljiv način. Kakšni ste zasebno, ko snamete maske?
Nisem te vrste komik, ki bi se nenehno šalil. Znana sem po tem, da v bistvu kar slabo pripovedujem šale. (smeh) Sem čisto običajna in nevpadljiva oseba. Rada imam mir in naravo, nič spektakularnega.
Narava vam torej po odrskem adrenalinu in izpostavljenosti paše …
Da, po predstavi se raje umaknem in grem nekam sama s sodelavci, kot pa da bi šla med občinstvo. Na odru je izkušnja namreč dovolj močna. Občinstvo in delo v živo imam sicer zelo rada.
Videvamo vas v oddaji Kaj dogaja?. Radi sodujete v oddaji, ki je žanrsko politična satira?
Moram priznati, da prej nisem veliko delala v tem žanru. Pri oddaji nisem tekstopiska, moja naloga je, da s svojim znanjem in igralskimi orodji kar najbolje podprem naše lucidne in pronicljive pisce. Besedilo oddaje spremljam med tednom, ko ta še nastaja, moja vloga pa je, da ga gledalcem pozneje podam na najboljši način.
Ali zdaj bolj spremljate javno in politično dogajanje?
Odkar sodelujem v oddaji, aktualne politične dogodke veliko bolj spremljam. Tudi zato, da bolje vem, o čem govorim. Priznam pa, da bi mi bilo včasih lažje, če mi politike ne bi bilo treba spremljati tako redno. (smeh)
Ste ustvarjalci oddaje pozorni na to, da ne žalite?
Ekipa se tega dobro zaveda. Namen satire ni, da bi se spravili na nekoga in ga degradirali. Mislim, da je naša naloga bolj kot žaljenje to, da s smehom in humorjem razelektrimo trenja, ki se pojavljajo v družbi. Če damo ljudjem možnost, da se nasmejijo svojim težavam in si lahko rečejo “eh, saj ni tako slabo, vsi ljudje smo po svoje ubrisani in življenje tudi”, smo dosegli svoj namen. Da s humorjem bolj združujemo kot delimo.
Ste klovnesa Rdečih noskov. Srečujete se z otroki, ki imajo hude bolezni. Mnogi bi se tam zlomili. Kaj v tistih trenutkih razmišljate in kaj želite podariti otrokom?
Klovnovstvo nas na nek način varuje, saj v tiste sobe ne prihajamo mi, temveč klovni. Se nam pa zgodi, da pozneje, ko pridemo v garderobo, pridejo čustva za nami. Naša etična naravnanost in poslanstvo sta zelo močna; naša naloga je, da v bolnišnice oz. domove za ostarele prinašamo igrivost in veselje in da se v okviru strogih pravil igramo s tem.
Bolnike obiskujemo v klovnovskih parih in tako smo si v oporo. Kot umetniki imamo možnost in svobodo, da določenih oddelkov, če presodimo, da so za nas čustveno pretežki, ne obiskujemo. Imamo tudi supervizije. Ključ je, da ne otopimo in da nas čustva obenem ne prevzamejo. Namen našega obiska ni, da se nam osebe, ki jih obiskujemo smilijo, temveč da jim skušamo prinesti veselje.
Je bilo kakšno srečanje še posebej ganljivo?
V domu za starejše občane sem obiskala gospoda, ki je samo ležal. Vprašala sem ga: “Kako ste?” in odgovoril mi je, da lenuhom pomaga lenariti. Neprecenljivo je, ko lahko v takšnih okoliščinah ohranjamo hudomušnost.
Manca Košir se je ob obiskih umirajočih začela spraševati o smrti, minevanju in o tem veliko govorila v javnosti. Kako vi gledate na te stvari?
Zdi se mi, da je smrt ena redkih stvari, ki je gotova. Pripravljamo se na potrese, poplave, na vse možne scenarije, na smrt pa nas nihče ne pripravlja. Dobro je, da o njej govorimo. Nisem psiholog ali sociolog, tako da težko govorim na splošno. Lahko pa izhajam iz sebe. Če sodim po sebi, te pogovore o smrti odrivamo verjetno zato, ker nas je strah sprememb, izgube in lastne minljivosti.
Diplomirali ste iz zgodovine. Bodiva malce znanstvenofantastični – v katero zgodovinsko obdobje bi se preselili?
Zanimala bi me prehodna obdobja, denimo srednji vek, preseljevanje narodov, renesansa in obdobje pred prvo svetovno vojno. To so časi, ko so se rojevale spremembe, nove zamisli za prihodnost.
Ste tudi filozofinja. Kaj menite, Slovenci raje filozofiramo ali raje kaj naredimo?
Moj mož Justin je Američan in prav tako umetnik kot jaz. V Sloveniji se mu zdi zanimivo in pozitivno, da v družbenih polemikah veliko pomembnost dajemo mnenjem filozofov. V ZDA ni tako, tam prej kot filozofi dajejo izjave kakšni igralci ali drugi zvezdniki.
Kje pa ste spoznali svojega moža?
Bila sva sošolca na mednarodni šoli fizičnega gledališča Helikos v Firencah.
Kako na vaju vpliva narodnostno mešan zakon?
Lažje razumeva drugačnost in dejstvo, da nas močno opredeljuje tudi okolje, v katerem odraščamo. V času, ko svet postaja vse bolj pretočen, je dobro, da razvijamo orodja, kako razumeti drugačnost in se z njo spoprijemati ter se v njej ne izgubiti.
Kaj pa Justin pravi o tem, da bi lahko Slovenci spremenili pri sebi?
Pravi, da veliko tarnamo in govorimo, da se to in ono ne da. Velikokrat se ne znamo osredotočiti na to, kar je dobro. Saj to še ne pomeni, da izgubljamo kritičnost. Ko se srečujemo na ulici in si postavljamo vprašanja o počutju, odgovarjamo, da smo dobro, a zraven dodamo še tisto, kar ni tako zelo dobro.
Z možem imata hčeri. Glede na to, da sta oba umetnika, se znata tudi onidve na igriv način sprehajati skozi življenje?
Stari sta tri in sedem let. To so tako ali tako leta, ko je otrokom igra najpomembnejša. Koliko te igrivosti bosta odnesli naprej, bomo videli. Nekaj je odvisno od staršev, drugo od okolja. Trudiva se, da jima predstaviva različna orodja, s katerimi se spoprijema z življenjem. Učiva ju, da ne obstaja le ena pot. Skupaj skušamo obiskati tudi čim več predstav, razstav, koncertov, muzejev.
Biti dekle v današnjem svetu, ki zahteva vizualno popolnost, ni lahko, lahko je precej obremenjujoče. S katerimi napotki bi oborožili vajini deklici, kako naj gresta skozi mladostniško obdobje?
Želim, da vesta, da to, kar vidimo, ni nujno čisto res. Nekaj je lep plakat, drugo pa smo ljudje v resničnem življenju. Veliko bolje kot vzeti si za vzor podobo s plakatov, je to, da se počutiš dobro in veš, kaj je dobro zate, da dobro ješ in se gibaš, da znaš poslušati sebe. Instant rešitev ni. Veseli pa me, da tudi v javnosti prihajajo do izraza čedalje bolj različne vrste lepote.
Ženske okrog štiridesetega leta so v življenju spoznale že marsikaj. Odpadejo mnoge reči, ki so nas prej obremenjevale. Kaj ste spoznali vi?
Spoznala sem, da na vseh področjih ni treba biti 150-odstoten. Zdaj lahko lažje in hitreje precenim, ali bi se v nek projekt rada spustila, v drugega pa ne, ker ne zmorem ali me tja ne vleče. Poznam se bolje in zato morda hitreje vem, kaj mi je všeč in kje sem res jaz.
Imate kakšno misel, ki vas vodi skozi vsakdan in vas motivira?
Življenje je lepo.
