Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 18. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Za vzgojo otrok je pomembno samo, da ima ata rad mamo in da ima mama rada ata”

Zakonca Glavac

Fotografija je last družine Glavač.

Nataša Kogej Starašinič - objavljeno 04/11/22

"Če si se po 26 letih še vedno pripravljen popolnoma darovati za svojega sozakonca, potem živiš dogodivščino, prežeto z žarom in energijo"

Dejan je teolog in pastoralni asistent v Slovenski vojski. Ana je magistra teologije, zobna asistentka, katehistinja in sodelavka revije Ognjišče. Skupaj sta zakonca Glavač, ki pravita, da se z vzgojo svojih štirih otrok nikoli nista usmerjeno ukvarjala. Najpomembnejši se jima zdi njun zakon, saj verjameta, da potem dobro deluje vsa družina.

Čeprav že 20 let vodita pripravo na zakon, priročnika za zakon še nista napisala. Dejan ima sicer svojo skrito formulo, ki nam jo bo morda zaupal v prihodnje. Vemo pa, da vključuje molitev, delo in disciplino. To mora najprej vzdrževati vsak sam. Da lahko skupaj ujameta sončni vzhod na Jalovcu. Všeč jima je preprosto, da sta skupaj.

Ampak je dobrodošlo, da je vsaj malo ekstremno. Skupaj tudi začneta dan, in sicer z Božjo besedo. Ta ju je na nek način povezala že v mladosti, saj sta se spoznala na študiju teologije in se po letu in pol poročila stara 22 let. Preprosto sta zaupala, da bo njuna ljubezen dovolj. In je, že 26 let.

Ana, ste pričakovali, da boste moža spoznali na študiju teologije?
Ana: Nič nisem pričakovala. Vedno sem trdila, da se pred 30 letom ne bom poročila in imela otrok. Najprej bom naredila nekaj iz sebe, potem pride mogoče družina. Potem sem na teološki fakulteti zagledala Dejana in se je vnela ljubezen. Prav res sva bila zaljubljena. Nisem razmišljala, ali je kandidat za duhovnika. No, ni bil. (smeh)

Je bila odločitev, da si mlada ustvarita družino, sad močne želje, poguma …?
Dejan: Ko sva se poročila, sva imela samo en tehten argument ‒ da sva se imela res rada in za naju je bilo to dovolj. Zaupala sva, da bo najina ljubezen dovolj. Rada sva se imela in iz tega je izhajal pogum.

Kaj je bil največji izziv?
Dejan: Starši. Niso bili navdušeni. Bila sva študenta brez izobrazbe, zaposlitve, stanovanja, avta … Ampak sva že od začetka v vseh stvareh držala skupaj. Tudi ko sem prišel živet k njim, moja žena ni nikoli potegnila s svojimi starši. Taka žena je ena na milijon. Res sva vedno držala skupaj.

Ana: Pomembno je, da ne kompliciraš. Da se poročiš, ne potrebuješ drugega kot dobro voljo in avanturističnega duha. Da rečeš: gremo v to! Midva sva sicer lahko prišla k mojim staršem, ampak tudi brez tega bi se poročila … Mladi preveč komplicirajo.

Dejan: Ja, bi pa postavila šotor v bližnjem trgovskem centru. (smeh)

Zakonca Glavac

Morda gre bolj za strah kot kompliciranje?
Dejan: Če začneš s strahom in računico, ki ga običajno spremlja, se ta matematika nikoli ne splača. V pripravi na zakon vedno povem, da se zakon ne splača. To je takšno tveganje, da redko komu uspe, ampak samo iz enega razloga. Biti moraš pripravljen popolnoma se darovati za sozakonca.

Če tega nisi pripravljen, se raje ne poroči. Morda zveni grobo, ampak tako je. Prvobitno življenje je surovo. Tudi odločitev je surova, ti se imaš samo rad, to je surova stvar in iz tega začneta zakonca nekaj ustvarjati. Oba morata biti trdno predana temu. Vojska te naredi grobega v izražanju (smeh).

Ko smo pri vojski … kako sta živela Dejanovo odsotnost v času vojaških misij?
Ana: V prvih letih zakona sva se dogovorila, da Dejan ni šel na misije, ker preprosto nisva bila pripravljena. Finančne dobrobiti nama tega niti približno niso odtehtale. Ko je šel potem prvič za dva meseca, mi je bilo zelo težko, čeprav je bilo kratko. Bila sem četrtič noseča, oče je bil na smrtni postelji.

Ko pa je šel leta 2020 za osem mesecev, je bilo lažje. Verjetno dozoriš v odnosu. Prišel je čas, ko smo bili vsi sposobni biti brez njega. Vsak je nekaj prevzel in sem prav ponosna nase in na otroke, kako smo se organizirali. Drugo je seveda, koliko sem ga pogrešala kot moža.

Dejan: Zame je bil izziv to, da sem odhajal z neznano enoto, ampak ker si osredotočen na služenje njim, nimaš toliko časa misliti na dom. Midva sva tudi tako dozorela drug z drugim, da se sploh nisva veliko dogovarjala. Bil je celo nek zaplet z odhodom in družini sem šele zjutraj povedal, da odhajam, čeprav sem izvedel dan prej, da sem jim prihranil en večer.

Zdi se mi pomembno, da znaš zdržati z informacijo, ki tudi tebi ni fajn. Med misijo sva se na kratko slišala za osnovne stvari. Sem se moral kar malo obvladati, da ne bi od tam komandiral. Je pomembno, da pustiš družini, da živi svoje življenje doma.

Kot teologa, in Ana kot katehistinja, sta “strokovno usposobljena” za predajanje vere – je lažje v župniji ali lastni družini?
Ana: Jaz mislim, da je lažje v župniji. Pri verouku imaš cilj in temu slediš. Otroci znajo, kar si jih učil. Doma ni tako usmerjeno, ampak bolj z življenjem pričuješ za vero in s tem tudi ne vidiš, koliko jim dejansko ostane. Doma nimaš oprijemljivih rezultatov, ampak boš šele v prihodnosti videl, ali so otroci ohranili vero, stik s Cerkvijo …

Dejan: S tem se ne strinjam. Pri verouku usmerjeno podajaš vero 45 minut na teden, svojim otrokom pa cel dan v odnosih in načinu življenja. Mi se nismo nikoli spraševali, ali bomo šli v nedeljo k maši, in tudi otroci niso postavljali tega pod vprašaj. Je pa res, da oni vero živijo na drug način.

Mi smo vlagali res ogromno energije v pripravo praznikov in to so vsi otroci dobili, potem pa pridemo k najstarejšemu na obisk in nima adventnega venčka. Včasih je težko gledati, ker stvari niso take, kot smo jih zastavili.

Druzina Glavac

Kje vidita izzive v cerkvi ali župniji, sploh za družine in zakonce?
Dejan: Cerkev je še edini institucionalni glas, ki javno zagovarja obliko družine, kot je del zahodno-evropske in judovsko-krščanske tradicije. Eno najmočnejših poslanstev je, da ne nehamo govoriti o tem, da se da biti vesel, če si poročen. Da zakon ni dolgčas. Moramo iskati načine, da to predamo naprej.

To so na primer priprava na zakon, zakonske skupine in spremljanje mladih zakoncev. Pri tem gre bolj za to, da se lahko dva, ki začneta zakonsko pot, nekam naslonita. Ne moreta namreč odpreti priročnika za zakonsko življenje, ker ga ni. Vsak zakon piše svojega.

Ana: Vzgoja za odnose, to je bistvo. Da bi dva mlada, ki sta se zaljubila, rasla v tem odnosu. Izziv je delo z mladimi, da ostanejo v župniji takoj po birmi, prek pevskega zbora, skavtov, mladinske skupine ali česarkoli. Da se jih ohrani v tej skupnosti in pripelje do zrelega odnosa. To je izziv.

Zakonca Glavac

Kaj pa je za vaju izziv po 26 letih zakona kot zakonca ali starša?
Ana: Vsak dan znova je izziv (smeh). Kot starša niti ne vidiva izzivov, očitno nisva prava starša (smeh). Nama je bilo vedno najbolj pomembno, da sva midva. Vedela sva, da če sva midva v redu, bodo tudi otroci. Ko vidijo, da se imaš rad in funkcioniraš, gre. Nisva se usmerjeno ukvarjala z vzgojo. 

Dejan: Za vzgojo otrok je pomembno samo, da ima ata rad mamo in da ima mama rada ata.

Ana: Ne misliti, da je vse idealno. Lahko se danes nekaj zgodi in ne bova spala celo noč. V zakonu pa je gotovo izziv, kako ohraniti odnos živ in zanimiv. Nama je pomembno, da je to ena pustolovščina. Da ti je lepo, si vesel in se dobro počutiš. Mene Dejan spravlja v smeh, pa tudi v jok, ampak mi je zanimivo. Vsak pa mora nekaj dati v odnos.   

Dejan: Pri 46 letih sem šel na selekcijo za specialne enote, ker skrbim za njihovo duhovno oskrbo. Ko sem po 12 dneh prišel domov, sem se dva dni jokal, prvič kot odrasel. Za 12 dni sem moral namreč odmisliti, da sem mož, oče, brat, sin, da sem lahko to opravil. In na nek način mi je bilo grozno spoznanje, kaj je človek sposoben odmisliti. Ampak če obrnem to v izkušnjo, ki nekaj pove, je to, da moraš biti tudi za zakon pripravljen narediti enako stvar.

Če se midva odločiva, da bova zdržala skupaj, in to ne za 12 dni, ampak za celo življenje, se morava popolnoma predati drug drugemu. In v tem je hkrati lepota zakona. Če si se po 26 letih še vedno pripravljen popolnoma darovati za svojega sozakonca, potem je to še vedno dogodivščina, prežeta z žarom in energijo.  

Tags:
družinaintervjuzakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.