Če nekaj dojemamo kot nevarno, ogrožujoče in prihaja bodisi od znotraj ali zunaj, se lahko tega obranimo na različne načine, tudi s t. i. obrambnimi mehanizmi (v nadaljevanju OM). Vsi ljudje brez izjem si pomagamo tako.
Carmen Breznik Ruparčič in Miha Ruparčič sta zakonca, družinska in zakonska terapevta iz Inštituta za raziskave varne navezanosti, ki nam bosta razkrila nekaj najpogostejših, in razložila, zakaj jih uporabljamo.
Imajo Slovenci kakšne specifične OM?
Miha: Glede na najine izkušnje je to gotovo odvisnost od alkohola. Alkoholizem brani pred vsebinami, pred katerimi se ne znamo soočiti. V Sloveniji je kar dvesto tisoč odraslih alkoholikov. Slovenci spijemo isto količino alkohola kot Italijani in Francozi, a oni pijejo, ko so dobre volje. Mi pijemo, ko smo slabe volje in želimo biti dobre. Gre za destruktiven vzorec, ki ga je težko izkoreniniti.
Carmen: V medstarševskih odnosih, vrtcih, šolah in na medmrežju, predvsem v predvolilnem času, je naš “nacionalni šport” sramotenje. Ko se človek ni več sposoben soočiti z lastnimi občutki nevrednosti, nesposobnosti, sramu in jedrnega strahu, začne iz obrambe sramotiti in kritizirati druge.
Razvije narcisoidno držo, s pomočjo katere se odmakne od svojih težkih občutkov, se dvigne nad druge in jih žali. To izvira iz zelo problematične slovenske vzgoje s kritiziranjem. “Kako si neroden”, “spet si polil” in podobni stavki vplivajo na to, da se slaba samopodoba prelaga na potomce.
Zato nam ne uspe ustaviti prenosa sramu iz generacije v generacijo. Ker ljudje ne vedo, kaj bi s sramom, niso pa imeli varne osebe, ki bi jim pomagala čustvovati, so lahko nasilni – verbalno ali fizično.
Katere OM še opažate v praksi?
Carmen: Veliko je racionalizacije. Namesto da bi se pogovarjali o čustvih, debatirajo o navidezno intelektualnih pomembnih vsebinah, ki niso čustveno obarvane.
Se OM prenašajo iz roda v rod ali so pri vsakem posamezniku unikatni?
Carmen: So specifični za vsakega posameznika glede na okolje, v katerem odrašča. Vsak otrok se rodi s krhkostjo in ranljivostjo, ki jo vsi občudujemo v času božiča, ko se sklanjamo k nebogljenemu Jezuščku.
Z neprimerno starševsko držo, kritiziranjem, obsojanjem in odrivanjem otroka stran je telo otroka oz. najstnika narejeno tako, da vse to odrine od sebe in razvije določene OM, ki so potrebni za preživetje v konkretnem okolju.
OM so torej nujni, da ne “znorimo”. Imam prav?
Carmen: Tako je. Terapevt ima vedno “nogo na zavori” in klientu ne odvzema OM, saj je z njihovo pomočjo klient preživel oz. se mu ni zmešalo. Za telo bi bilo v nasprotnem primeru prenaporno. Kadar delamo z najtežjimi travmami, terapevti počasi spremljamo, kaj se dogaja s telesom, in postopoma prihajamo do ranljivosti, ki so jih klienti zmožni prenašati.
Miha: Naj omenim fenomen, ki ga je opisal kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. Ko so dojenčke jemali mamam ob porodu, so bili zelo zadovoljni, ker so ti spali 16 do 18 ur. Ko so jih prinesli mamam, so se začeli dreti in začeli zahtevati. Pozneje so ugotovili, da je bilo dolgo spanje OM, s katerim so se zavarovali, ker niso mogli biti v stiku z mamico.
Ko je odraslemu težko, lahko ravna podobno kot v otroški dobi. Tipična slovenska značilnost je ta, da častimo samostojnost otroka bolj kot odvisnost in ga naravnost potiskamo vanjo.
Samostojnost mora priti po svoje, pojavlja se v različnih obdobjih; je sadež razvoja.
Zavedati se moramo, da bolj, ko otrok doživi odvisnost od staršev, bolj bo samostojen in raziskovalen kot odrasel.
Zanimiv fenomen so “dvorni norčki”, zabavljači. Kaj skušajo z zabavanjem premagati?
Miha: Neuradno pripisujemo to vlogo četrtemu otroku v družini. Zaradi vzdušja v družini, ki je polno tesnobe in anksioznosti, oseba prevzame službo dvornega norčka, da bi razelektril tesnobo in omogočil lažje življenje vsem.
Otrok si želi, da bi bila mami in oči vesela oz. da bi lahko zrl v nedepresiven in netesnoben obraz staršev. V želji po animaciji drugih se lahko otrok izgubi. V nekem obdobju je to lahko funkcionalen način preživetja. Ko ta otrok odraste, pa ga njegovi odrasli otroci opozorijo, da gre v zabavljaštvu predaleč.
Jim Carrey in Robin Williams sta (bila) zabavljača, ki sta (bila) po drugi strani zelo depresivna. Vaš komentar?
Miha: Ta polarnost je v komedijantskem svetu zelo pogosta. Tudi slovenska humorista Zlatko Šugman in Fran Milčinski sta znala biti po eni strani zelo žalostne narave, po drugi strani pa sta sama sebe oživljala s humorjem.
Recimo, da smo v ljubezenskem odnosu. Lahko z obrambnimi mehanizmi prizadenemo osebo, ki je ob nas?
Carmen: OM so odlični, dokler nismo v odnosih, kjer bi si želeli biti ranljivi. Jedro nekega intimnega odnosa je, da sva midva povezana v iskrenosti in ranljivosti, v najglobljih in najbolj ranljivih točkah. Na isti način kot dojenčki si tudi odrasli želimo nežnosti, dotika, božanja, bližine, poljubov in objemov. V zaljubljenosti nam je to omogočeno. A ta mine.
Namesto, da bi partner ohranil ranljivost in partnerju povedal npr. želim si, da si več z mano, bo – če je v otroštvu razvil OM, da je težave prespal – lahko bolj odsoten. Njegov bližnji pa bo racionaliziral in bo hodil za njim ter mu nenehno nekaj razlagal. Ranljivost se ne more zgoditi, dokler partnerja ne čutita dovolj varnosti.
Šele ko je zveza varna in trdna, gremo lahko v opuščanje obramb in v večjo ranljivost. Imamo torej možnost, da preko tega zrastemo.
Miha: Partnerji prihajajo na terapijo, ko so že deset ali dvajset let v zvezi in trdijo, da je vse narobe, da se po toliko letih prepirata. Ne vesta, da je njun odnos zdaj toliko bolj varen in lahko odkrivata težke vsebine.
Partnerski odnos je bolnišnica za zdravljenje ran. Ozdravili jih bomo, ko bomo v konfliktu, zato je ta nekaj dobrega – seveda brez nasilja.
Je preseganje starega in začetek nove dvojine, ko začne par živeti avtentično življenje. Seveda ni lahko osvobajati se ran, ki so ti jih naložili drugi.
Torej je za ozdravitev treba vztrajati v dolgem odnosu?
Miha: V najdaljši harvardski študiji o sreči so od leta 1930 do 2015 spremljali 700 ljudi. Ta raziskava je potrdila, da so dalj časa trajajoči odnosi pogoj za življenjsko srečo. Šlo je za popolnoma običajne, nepopolne zakonce, ki so se sicer nenehno zbadali, v ključnih trenutkih pa so ohranili povezanost.
80 odstotkov najstnikov meni, da je sreča odvisna od bogastva. 50 odstotkov jih meni, da od slave. A kot vidimo, se znanost s tem absolutno ne strinja.
