Ljubezen do gora, teka, delo z otroki in – vsaj za naš čas – precej stroga vzgojna načela. To je samo nekaj stvari, ki druži zakonski par Mojco in Tadeja Trobevška, ki sta oba osnovnošolska učitelja, poleg tega pa tudi tekača, hribovca, Tadej je gorski reševalec, Mojca urednica, moderatorka, scenaristka prireditev in še bi lahko naštevali.
Sta starša treh fantov, Tineta (11), Tristana (8) in Lenarta (3). Pravita, da danes otroke preveč zavijamo v vato, po drugi strani pa jim prepuščamo preveč občutka, da so glavni, a povsem v napačnih stvareh. Ker sta oba učitelja (Mojca uči slovenščino, Tadej športno vzgojo), smo se z njima pogovarjali predvsem o vzgojnih dilemah.
Kaj je po vajinem mnenju največji izziv današnje vzgoje?
Tadej: Zdi se mi, da v današnjem času otrokom puščamo preveč izbire. Otrok ima probleme že s tem, katero majico bi oblekel, ne moremo mu prepuščati izbire kakšnih bolj kompleksnih stvari, recimo, kako bo preživel vikend. Seveda bi izbral samo ugodje in nič drugega. Nima ne starosti, ne izkušenj, ne modrosti, da bi se lahko dobro odločil na podlagi tega.
Ni fer, da potem od njega pričakujemo, da bo “šef”. Imamo hecno situacijo, ko v stvareh, ki jim otrok ni dorasel, pustimo, da on pelje zgodbo po svoje, v drugih, povsem trivialnih, ga pa zavijamo v vato in mu dobesedno ne pustimo prevzeti odgovornosti za tiste stvari, ki jih je že sposoben.
Ko je najin najstarejši sin začel v drugem razredu sam hoditi v šolo, sem bil deležen številnih opazk, češ, a vaš pa kar sam v šolo hodi? Kot da bi bil zato slab starš, ker ga ne nameravam voditi za roko do 18. leta. Menim, da če je otrok zmožen sam iti v šolo, popoldne na verouk in podobno, da mora iti sam. Opažam, da so otroci zelo ponosni, če jim zaupamo določeno odgovornost, in jo tudi uspešno opravijo. S tem gradijo zaupanje vase, samozavest.
Mojca: Namesto otrok opravljamo tiste stvari, ki so jih že zmožni opraviti, npr. 12-letnik je povsem zmožen zjutraj nastaviti budilko, se zbuditi, vstati, pojesti, se odpraviti v šolo in priti pravočasno k pouku. Biti odgovoren za svoje šolske zadolžitve.
Ampak ko se kaj zalomi, mame jokajo, da je otrok zamudil, ker ga one niso pravočasno zbudile in mu seveda napišejo opravičilo. Odločitve o tem, ali ob sobotah doma pospravljamo ali da se pride do 20.00 domov, ne smemo prepuščati otroku. Da se pa sam obleče za v šolo in gre sam v šolo, to mu pa lahko pustimo.
Kako lahko starši spodbujamo zdravo samostojnost otrok?
Mojca: Poleg tega, kar smo že povedali, se mi zdi strašno pomembno to, da se otrok zaveda, da ni on edini fokus svojih staršev. Otroci morajo videti, da imata starša tudi svoje življenje, svoje hobije in strasti, da se znata posvečati tudi drug drugemu, ne pa da so oni celotno središče njunega vesolja.
Danes imamo ogromno primerov, ko je otrok dobesedno projekt svoje mame in očeta. Na vasi je morda tega vseeno manj, tam so otroci del skupnosti, nekako pripadajo vsem in jih lahko tudi kdorkoli vzgaja. V mestu je seveda drugače. Tam je treba poskrbeti za varstvo, če mame in očeta ni doma, majhnih otrok ne moreš kar spustiti na ulico, stari starši niso vedno nujno na voljo. Družina je zelo izolirana.
Tadej: Najprej študij, potem kariera, nato hiša, potem pa otrok. Projekti si sledijo en za drugim. Danes je otrok nekaj, kar ne pride več spontano, ampak nekaj, kar smo načrtovali, se zanj trudili in to postane ogromen projekt, ki nam vzame naslednjih 20 let.
Življenje je pa v resnici narejeno drugače, stvari se nam dogajajo vzporedno. Nekje sem pred kratkim prebral, da nekoč je bil bodisi patriarhat bodisi matriarhat, danes pa imamo “filiarhat” (vladavino otroka, op. a.).
Ali so pri vaju razlike med očetovo in mamino vzgojo?
Mojca: Opažam, da me moji trije sinovi manj ubogajo kot pa moji učenci v šoli. Pa tudi to, da me ubogajo manj kot Tadeja. Tadejeva beseda pač obvelja. In to me občasno tudi malo jezi. 🙂 Odtehta to, da se pri meni večkrat pocrkljajo. A to so razlike med moškim in ženskim principom. Prav je, da obstajajo.
Kažejo se povsod, med drugim tudi npr. med pospravljanjem hiše. Ko sama vidim, da bi morali otroci pospraviti, pa še ležijo na kavču, mi dvigne pritisk, začnem se kregati ali celo vpiti. Tadej pa odreagira povsem mirno in ko on reče, vstani in naredi, ni več debate, so stvari narejene.
Ali ravnamo prav, ko skušamo otroke zaščititi pred vsakršnim razočaranjem oz. frustracijo?
Mojca: Ne zavedamo se, da mora biti vsak otrok frustriran, da sploh lahko zgradi svojo osebnost. V strašni bojazni, da ne bi otroka prizadeli, mu kaj rekli ali storili narobe, smo malo izgubili kompas. Mislimo, da bomo s tem vzgojili otroke, ki ne bodo imeli nobene travme.
Je pa ravno obratno. Z zavijanjem v vato jim delamo medvedjo uslugo. Vsak človek ima kakšno travmo. S tem si starši nalagamo strašansko breme. Nabijamo si slabo vest. Ne moremo vzgajati po modelih nekoga drugega. Lahko si pomagaš z izkušnjo ali s pričevanjem koga drugega, ampak mama in oče morata vzgajati iz sebe.
Iz kakšnih izkušenj se potem uči otrok, ki ima načeloma okoliščine v življenju urejene? Kje je njegova zdrava “doza” frustracije?
Mojca: Od otrok, ki imajo načeloma zelo dobre pogoje (da ni materialnega pomanjkanja, velikih zdravstvenih težav in da se starša dobro razumeta) moramo imeti toliko večja pričakovanja. Midva recimo od najinih pričakujeva, da res dajo maksimalno od sebe, da se ne zadovoljijo z neko linijo najmanjšega odpora.
Če so zmožni dobiti petico v šoli, se ne smejo zadovoljiti s trojkami. Pa ne gre za to, da bi zahtevali same petice, ampak da dajo vse od sebe. Midva s Tadejem izhajava iz dokaj težkih situacij v najinih primarnih družinah. Hvala Bogu se najinim otrokom ni treba ukvarjati s tako težkimi frustracijami.
Zato pa sva do njih zahtevna na drugih področjih: šola, obšolske dejavnosti, samostojnost, odgovornost, da pospravijo za sabo itd. To, da starši rečemo, da je otrokova naloga zgolj in samo učenje, mi pa bomo postorili vse ostalo, je napaka. Naučiti jih moramo živeti – organizirati čas, delati, počivati in praznovati.
Tadej: Še eno napako delamo starši, in sicer ko se čutimo odgovorne za to, da nam otrok reče, da mu je dolgčas. Stalno nekaj režiramo zanje, da se jim nekaj dogaja. Ko učim otroke v podaljšanem bivanju, jim namenoma dajem čas za prosto igro, da se sami zmenijo, organizirajo igro, da imajo proste interakcije. Tega jim močno primanjkuje. Starši pa mislimo, da moramo otroka stalno usmerjati in animirati.
Mojca: Tak otrok postane končno vsega naveličan, išče samo še svoje ugodje in potem imamo generacijo, ki ji je najbolj pomembno, da “se ima fajn”.
Kako pa otroku pokazati, kako se v življenju vendarle imeti fajn?
Mojca: Pri nas so zelo visoko na tej lestvici hribi. To je lep primer, kako mora otrok v nekaj vložiti napor, da je potem fajn. Treba je iti čez pritoževanje, napor, upor, ampak ko se družina poveže, pa otroci vidijo, da je to čisti užitek.
Pa pomembno je, da otroci tudi starše vidijo, kako si znamo vzeti čas zase in iti nekam skupaj, na lepše. Otroci naj vidijo, da je teh lepih trenutkov sicer manj kot obveznosti, kajti življenje ni potica, ampak da so pa v življenju posejani tudi trenutki, ko je zelo lepo.
Tadej: Hribi niso instant zadeva, ki jo lahko na hitro pridobiš in potem tudi hitro zavržeš. Za to, da prideš na vrh, moraš vložiti nekaj energije. In to spoznanje lahko potem poneseš tudi s sabo v dolino.
Mojca: Za pripravo na duhovno rast pa se mi zdi pomembno, da z otroki hodimo k maši. Otrok mora spoznati, da smo tam eno uro tiho in na miru, s tem mu dajemo podlago za duhovno rast.
Tudi ministranti so ena taka super zadeva, ki fante navdaja s ponosom, občutkom za odgovornost, za skupnost, daje jim mesto v družbi, pripravi za javno nastopanje … Opažava pa, da žal relativno majhno število ljudi od malega naprej otroke vozi v cerkev ali pa v hribe. Po najinem mnenju je začeti tam pri sedmih letih kar malo pozno.
Ali svojim otrokom dovolita pametne telefone in druge zaslone?
Tadej: Najprej bi povedal en primer. Kot učitelj imam navado, da ko pridem v razred in preden začnem uro, otroke postavim v vrsto, roke morajo dati na hrbet in biti tiho. Nekaj otrok se pri tem umiri, nekaj pa se jih začne prestopati, nekontrolirano gibati itd.
Ko jih potem vprašam, kdo je prejšnje popoldne ali večer visel pred telefonom ali računalnikom, dvignejo roke vsi tisti, ki niso sposobni zdržati niti minuto tiho in pri miru. Res je grozljivo, kaj jim počnejo telefoni in zasloni.
Starši se niti slučajno ne zavedajo, kakšne posledice bodo utrpeli ti otroci. Ne bodo imeli kompetenc za normalno delovanje v svetu. Vidim, da se mularija sploh ne druži več med sabo tudi zunaj šole. Preprosto vsak bulji v svoj telefon.
Mojca: Enkrat nama je ena mama rekla: “Kako vidva zmoreta s tremi otroki, pa noben od njih nima tablice?” Seveda je bistveno težje biti starš, če otrok ne “odstaviš” stran od sebe in jim v roko čim prej porineš pametne naprave. Ampak potem nisi opravil svoje starševske naloge.
Saj ni treba, da se ves čas stalno aktivno ukvarjamo z otroki. Ampak bodimo prisotni. Recimo, dober primer je, da si v kuhinji in nekaj delaš (npr. kuhaš), otrok pa zraven kaj bere ali dela nalogo, se igra. Čutil bo, da smo prisotni in z njim, čeprav bomo imeli ob tem svoje delo. S tem pa, ko se mi prilepimo na zaslon in na zaslon prilepimo tudi otroke, se med nami izgubi vsaka povezava in vez.
Najini otroci nimajo pametnih telefonov, ker jih ne potrebujejo. Tudi na naši šoli smo se preprosto odločili, da v šoli in na vseh šolskih izletih, ekskurzijah itd. ni nobenega telefona, otrokom (v kolikor kršijo pravilo) jih vzamemo, obvestimo starše in to je to.
Med svojimi učenci sta kot učitelja zelo priljubljena. Kakšen je vajin recept za to?
Mojca: Moraš biti učitelj s srcem, moraš dati vse od sebe, otroke moraš imeti rad. Kot učitelj moraš biti tudi sam zrel in odgovoren. Učitelj sooblikuje otroke, ima res pomembno nalogo. Z učiteljem se lahko pogovoriš tudi kakšno stvar, ki se je s starši ne moreš. Ogromno otrok najde tudi vzornika v učitelju, učiteljici.
Sama sem zelo ponosna na to, da pri svojih urah slovenščine z učenci obravnavamo tudi ogromno življenjskih tem. Recimo, zadnjič smo ob komediji Beneški trgovec prišli tudi do problema diskriminacije, rasizma in to tudi v naši neposredni okolici.
Otroci obožujejo debate, ki so malo težje in ki se jih doma morda sploh ne upajo odpreti: spolnost, odvisnosti, medsebojni odnosi in druge, zanje pereče teme.
Tadej: Zadnjič je eden od mojih učencev nespoštljivo delal s hrano. Po tem, ko sem se z njim temeljito pogovoril, sem mu naložil še dodatno delo v razmislek. Moral je napisati spis o primernem ravnanju s hrano, ga dati podpisati staršem in v šolski kuhinji pomagati pri pospravljanju hrane s krožnikov po kosilu. Restitucija.
Seveda bi bilo zame lažje, če bi kot učitelj samo rekel dve besedi in zamahnil z roko. A res se mi je zdelo pomembno, da ozavesti, da je treba s hrano spoštljivo ravnati. Ogromno stvari lahko narediš kot učitelj, ampak se ti mora dati, v to moraš vložiti sebe.
In osebna avtoriteta učitelja je pomembna. Pri meni otroci pač vejo, da tako bo, kot sem rekel, in pika. Ob tem so pomirjeni, ker vsak otrok hrepeni po mejah in redu.
