S poslom se je začel ukvarjati že kot najstnik. Danes, ko jih šteje malce čez 30, ima Miha Lavtar podjetje oziroma agencijo Optiweb s približno 70 zaposlenimi. V Moških skrivnostih je med drugim razkril, kakšen je njegov odnos do zaposlenih, zakaj ga očetovstvo izpolnjuje in katera lekcija mu je dala neprecenljiv nauk o poštenosti.
Služba, žena, mala hčerka, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Odkar imava z ženo hčerko, se je urnik zelo spremenil. Še posebej tedaj, ko nimam največ energije. Vsako jesen me začne napadati kašelj, najverjetneje zaradi stresa, do pomladi mi energija precej pade. To spremeni tako službene kot zasebne zadeve. Podjetje želim voditi tako, da vsi rastemo, kar je precej zahtevno.
Tudi doma poskušam rasti, tako da dajem ženi in hčerki dovolj pozornosti. Ter tudi tako, da vsake toliko časa poskusim kaj novega in čemu rečem ne. V zadnjem času sem se začel spraševati oziroma sem si vzel za izziv, katera poteza ali dejanje bi bila v dnevu tako pomembna, da bi bilo vse drugo manj pomembno.
Koliko časa dnevno posvečate službi?
Zadnje čase se trudim, da se ne zbujam z budilko. Spim veliko. Spat hodim med 21.00 in 22.00 in spim do približno 6.00. Tudi po tem spancu velikokrat nimam prave energije. Poleti pa, ko sem v top formi, če mi telo tako pove, vstanem tudi ob 4.00 ali 5.00 in lahko delam do poznega popoldneva ali večera. Odvisno od tega, kako se počuti moj um. Moja vloga v podjetju je res specifična; biti moram odprtih obzorij, razmišljati široko. Če ti možgani ne delujejo, nima smisla, da delaš. Pojdi v hribe, igraj se z otrokom, prevetri si glavo.
Kako razvajate svojo ženo?
Pomembne so malenkosti. Zaradi službe nisem toliko časa doma kot nekateri drugi moški, a včasih je dovolj že večerna masaža, večerja v dvoje, izlet. Tako se malo oddolžim za dneve ali ure, ko me ni, ali ko sem fizično prisoten, v glavi pa precej v poslu.
Stari ste dobrih 30 let, imate uspešno podjetje z okrog 70 zaposlenimi, ki daje kruh več sto ljudem. Kaj bi svetovali mladim, kako začeti poklicno pot z izpolnjujočo službo?
Kdor je fizično, mentalno in duševno zdrav, bi moral imeti zaposlitev oziroma delo. Priložnosti je ogromno, ne le v Sloveniji. Škoda se mi zdi, da bi bili omejeni z miselnostjo, da je mogoče delati le tu. Dragoceno je iti v tujino – ali pa se z njo povezati na daljavo –, si nabrati izkušnje, se naučiti jezikov …
Ob vrnitvi boste imeli pri delodajalcih veliko večje možnosti zaposlitve. Širina se mi zdi zelo pomemben element kariere. Dragoceno je delati na osebnostni in poklicni rasti. V mislih imam t. i. mehke veščine, kot so organizacija, komunikacija, marketing, prodaja. To bo mladim prišlo prav, ne glede na to, kaj bodo počeli v prihodnosti. Že ko se greš pogajat za službo, potrebuješ veščine javnega nastopanja.
Kakšen je dober šef?
Poleg omenjenih odlik organizacije in komunikacije mora biti tudi ranljiv. Dober šef naj prizna napako, ko se zgodi, in jo poskuša popraviti. S tem daje dober zgled, kar je ključnega pomena. Da ne le govori, kaj je treba storiti, ampak da to pokaže. Vodenje z zgledi. Izpostavil bi še čustveno inteligentnost.
Zaposleni se morajo počutiti varne. Vodja pa mora znati povedati tudi sporočilo, da se ne počutijo varne. 🙂 To je sestavni del vodenja. Če vodja ni kritičen, če nikoli nikogar ne odpusti, to ponavadi ni najbolje za ekipo. Ko se nekomu zahvališ za sodelovanje, obvaruješ ostale in jim daš sporočilo, da so pomembni in da nekdo, ki ne dela ustrezno, ni zgled.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Dobro vprašanje. Velikokrat se govori, da moški na vodstvenih položajih ne pustimo žensk v bližino. Jaz imam dve sodelavki, ki sta moji desni roki, najožji sodelavki. Morda to ni naključje. V veliko primerih lažje delam z ženskami kot z moškimi, čeprav to ni pravilo. Vsekakor bi rad rušil čim več mitov na področju vodij – da ne vodimo s kaznijo in silo, ampak da dajemo čim večjo avtonomijo, s čimer pride tudi večja odgovornost. Zelo pomembno se mi zdi, da zaposleni razvijajo svoje veščine.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Uživam v veliko stvareh, predvsem pa v tem, da se nekaj dogaja, da kaj spremenim. Uživam v procesu, ko pa cilj dosežem, nima več take vrednosti. Ni zadoščenja, ki bi ga pričakoval. Podobno je v poslu, gradnji hiše … To je po eni strani dobro, po drugi prekletstvo. Zelo ljubi so mi avtomobili. Nekoč si želim imeti prostor s starimi avtomobili, ki bi bil namenjen druženju, ki bi bil neka oaza veselja. Se pa bolj veselim procesa doseganja cilja kot pa trenutkov, ko je ta dosežen.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
Res uživam v hčerkinem smehu, ko iščem nove šale, stvari, ki jo zabavajo. Tedaj sem lahko jaz jaz. Tako kot z ženo. Priznam, da sem kdaj tudi s kolegi lahko povsem sproščen, ker sem se preveč nalezel “poslovnega” Miha. Uživam tudi v tem, ko hčerko učim novih stvari. Trudil se bom, da jo vzgojim v najboljšo mogočo podobo nje.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Medsebojnega razumevanja. Mislim z vidika zgodovine, zaradi nje je na svetu ogromno konfliktov, vojn. Solidarnosti. Vsi po mojem mnenju preveč gledamo ta trenutek, ne daljše perspektive, kako bodo na prihodnost vplivala naša dejanja. Vsi se le ženemo, premalo je skupnega truda za prihodnost.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ko sem se začel ukvarjati s podjetništvom, sem imel neke spletne strani z verzi. Z mano je stopila v stik ena od velikih organizacij oziroma inštitucij, naj se izrazim tako. Podprli bi moje delo, v zameno pa kupili mojo domeno. Šel sem na zaupanje. Sodelovali smo, rezultati so postali super, naposled pa mi niso več odgovarjali.
Ugotovil sem, da sta se osebi, s katerima sem se pogovarjal, predstavljali z lažnima imenoma in priimkoma. Da je šlo za prevaro. Čez čas me je ena od teh oseb klicala, mi povedala življenjsko zgodbo, kako so se je lotile resne psihične težave, da nikoli več ne bo enako. Dobila sva se na kavi, opravičila se mi je. Zaradi tega se trudim biti v poslu in življenju čim bolj pošten.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Po eni strani doma z družino. Po drugi grem v gozd in hribe. Rad uberem pot, kjer je čim manj ljudi, in poslušam podkaste ali glasbo. Da se možgani izklopijo iz klasičnega delovnika. Poskusil sem tudi kopanje z mrzlo vodo. Rad odkrivam tuja mesta in kdaj poslušam težkometalno glasbo.
