Dan ima 24 ur, ura 60 minut in minuta 60 sekund, teden pa 7 dni in mesec približno 4 tedne in leto 12 mesecev. Na to nimamo pravega vpliva. Sklep: pri pomanjkanju časa gre za naš občutek ob dogajanju v času in prostoru. “Tempa”, kot radi rečemo, pravzaprav ni – je le naše doživljanje časa, ki je lahko dolgočasno, kratkočasno ali celo brezčasno.
Časa je vedno enako, zato ga ne more biti ne premalo ne preveč. Če na čas ne moremo vplivati, pa lahko na doživljanje tega. Morda pa je od tega odvisno, ali imamo čas za molitev ali ne.
Za kaj imam čas
Zanimivo je nekaj tednov natančno beležiti, koliko časa za kaj porabimo. Ob rezultatih smo ponavadi presenečeni.
Srečal sem ljudi, ki so trdili, da nimajo 10 minut časa na dan za molitev, a smo hkrati ugotovili: da imajo morda čas za enega ali dva ter tu in tam še več filmov na teden (nadaljevanke); ali za ogled nogometne tekme, pa ne le enkrat ali dvakrat na leto; ali za kajenje cigaret, drugi za redno pitje kavice, zaradi česar morajo prekiniti delo; nekaterim uspe vsak dan gledati TV-dnevnik in temu prilagodijo vse drugo …
In srečal sem tudi take, ki so kljub izredni angažiranosti doma, v službi, v župniji in še kje našli vsak dan dovolj časa za redno molitev, pa ne le “mimogrede” …
Izkušnja kaže, da imamo ljudje čas za tiste stvari, ki se nam zdijo najpomembnejše, za vse preostale “po lestvici navzdol” pa glede na preostanek časa. Če nimamo časa za molitev, si odgovorimo na vprašanje, kje na naši lestvici naših obveznosti “tiči” molitev.
Kako pojmujem molitev
Kakšno zadrego v zvezi z molitvijo lahko rešimo tudi s pravilnim razumevanjem molitve. Če je molitev za nas pogovor z Bogom kot živi odnos z Njim, potem je razumljivo, da molitev ni nekaj statičnega in enkrat za vselej usvojenega in stabiliziranega. Nasprotno: glede na nove okoliščine, ki nastanejo, se tudi ta odnos “prestrukturira”.
Pri študentu so čas, oblika, vsebina in način molitve skoraj gotovo drugačni kot pozneje, ko se zaposli. Neporočen nujno drugače moli kot poročen ali če vstopi v samostan. Zakonca, preden se jima rodi otrok, molita drugače kot po njegovem rojstvu.
Iz tega sledi, da je molitev nekaj dinamičnega, saj se pogovor z Bogom spreminja glede na našo situacijo, podobno kot se temu primerno prilagajajo tudi medčloveški odnosi.
Tako nam postane jasno, da cilj molitve ni “zrecitirati” toliko in toliko molitvic ali “premeditirati” toliko in toliko ur in svetopisemskih besedil in pri tem “bloditi” v neki praznini, ampak biti v živem stiku in rodovitnem odnosu z Bogom v vseh in v vsaki situaciji.
Novim okoliščinam pa prilagajamo kraj, čas, držo in način ter vsebino molitve. “Merilo” molitve ne more biti količina, ampak resničnost srečanja z Bogom, poglobitev zaupanja in vere vanj ter poglobitev ljubezni do njega. Je pa gotovo tudi res, da določenega odnosa ne moremo dobro zgraditi in razviti, če mu tudi “materialno” ne namenimo dovolj časa – isto velja za odnos z Bogom.
Jezus nas vabi k stalni molitvi
“Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati,” (Lk 18,1; prim. 1 Tes 5,17). Evangelij velja za vse. Če so k temu poklicane tako mame, ki se morajo večino časa ukvarjati z dojenčkom, kakor direktor velikega podjetja in predsednik vlade, mora biti mogoče.
Ker je molitev v osebnem odnosu z Bogom, ki je povsod navzoč, je stik z njim vedno mogoč. Pri vsakem delu in pri počitku, ko imamo čas samo za odnos z Njim, in tudi ko moramo kaj postoriti. Kot človeka: v odnosu sta lahko, ko se usedeta za mizo in se popolnoma posvetita drug drugemu; pa tudi ko se na vrtu skupaj lotita dela; ali ko samo tiho sedita ali stojita drug ob drugem, ko se vozita v avtu …
Le pozornost moramo “strenirati”, da Boga ne prezremo: v rožici, ki v trenutku, ko jo zagledamo in občudujemo, obstaja in cveti prav za nas – Stvarnik ustvarja prav za nas; torej lahko preko nje stopimo v dialog hvaležnosti in občudovanja z Njim.
Ali podobno: ob sončnem vzhodu ali zahodu, ob pogledu na sočloveka, na ženo ali moža, na otroka, svojega ali drugih, ki priteče mimo ali se igra v peskovniku, ob znanstvenem delu ali za tekočim trakom … skratka na tak način lahko vedno in povsod molimo.
Celo v trenutkih bolečine in trpljenja je Bog poleg in sem lahko z njim v odnosu in čutim njegovo delovanje. Vsi čuti in vse sposobnosti služijo temu. In na tak način življenje postaja bogatejše, vedno lepše, celo vedno bolj čudenja vredno. Čas, ki si ga nato vzamemo samo za molitev, pa je zato še bogatejši.
Tudi veliki učitelji duhovnega življenja tak odnos z Bogom postavljajo najvišje. Sv. Benedikt opisuje, da je edina naloga meniha, da je, kjerkoli se nahaja – v koru ali na polju in vmes, vedno v dialogu z Bogom in s tem žarči Božje delovanje v svet.
Sv. Terezija Avilska opisuje svoj “notranji grad” in različne stopnje “notranje molitve”. V krščanski ljudski zavesti pa to pomeni: kristjan moli zjutraj, opoldne in zvečer; pred jedjo in po jedi; pred delom in po njem, vmes pa kot duhovne “puščice” spušča kratke vzdihe duhovne vsebine.
Lahko zmanjka časa?
Ali lahko za molitev sploh zmanjka časa?Iskreno smemo skleniti, da ne, če ostane molitev res živ odnos z Bogom, ki je Ljubezen in v katerem najdem in odkrijem vrednost vsega, kar sem in kar živim in kar imam.
Naj vam zaupam, da sem v tem duhu odgovoril na prošnjo za tale članek takole: “Velja. Bom poskušal pisanje spremeniti v molitev, da mi ne bo zmanjkalo časa za molitev.” No, kaj pravzaprav zdajle delamo (jaz pišem, vi berete)? Bog daj, da bi s tem molili!
Avtor prispevka: škof Marjan Turnšek.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 46.
