Zadnje čase zelo veliko razmišljam o času. Že zgodaj v materinstvu sem zasledila misel, da imamo ženske največkrat težavo s pomanjkanjem časa (in ne česa drugega). Ostajala je z mano in vedno znova mi poraja nova vprašanja. Kadarkoli sem v konfliktu sama s seboj, čemu naj namenim čas, ki ga imam na voljo, se spomnim na Marto in Marijo.
Odraščala sem v pretežno ženskem gospodinjstvu, kjer se je ta spor med dvema poloma, ki sta prisotna v vsaki ženski, v času velikih priprav na pomemben dogodek (Jezusov obisk) pogosto izrazil navzven, v družinskih odnosih. Sedaj, ko živim v pretežno moškem gospodinjstvu, pa se konflikt med notranjo Marto in Marijo, ker sem edina ženska, ki se mora odločati, čemu bo doma namenila več pozornosti, odraža predvsem navznoter.
Zdi se mi, da ženske nikoli nismo podobne Marti bolj kot v predprazničnem času. Tekamo in begamo sem in tja v veliki skrbi, da bi vse pravočasno postorile. V nas pa se kuha – vse kaj drugega in nič kaj tako dišečega kot na štedilniku in v pečici. Bistveno je, da zaznamo, da se to v nas dogaja, in da se gremo potožit pravi osebi, ki nam bo znala zastaviti pravo vprašanje.
Ko Marta sliši Jezusove besede: “Le eno je potrebno,” si jo predstavljam, kako odvihra nazaj v kuhinjo, iz ušes pa se ji kar kadi. Ničesar ni dosegla – Marija še naprej “uživa”, Jezus je ni niti pohvalil za njen trud, odgovoril pa ji je tako nejasno … Ali ne bi mogel preprosto povedati, kaj naj naredi? Zdaj se mora ukvarjati s tem vprašanjem, dela ni pa nič manj kot prej … Ali pač?
V knjigi Creating Time (kar bi lahko prevedli kot “ustvarjanje časa”, “ustvarjalni čas”) avtorica piše, da časa res ne moremo ustaviti, lahko pa ustavimo sebe. Zdi se mi, da je Jezus hotel prav to. Da se Marta ustavi in se vpraša, kaj je tista ena in edina stvar, ki je potrebna. Svoj pogled pa naj raje z Marije, ki ji je, roko na srce, nevoščljiva, raje preusmeri na tisto, kar ji tako zelo zavida – namreč sposobnost, da se ustavi, posluša, sliši, razmišlja, sedi ob Jezusovih nogah. Predstavljam si, da jo je to izredno notranje napolnilo.
Saj vem, da je razlag tega odlomka res veliko, tako da je že prav klišejski. A vendar je bistven za vsako izmed nas na začetku adventnega časa. Imam toliko dela, da se ne vidim ven? Za koga se mi zdi, da bi mi moralpomagati? Ali poznam svoj čas? Ali opazujem svoj čas, čutim, kdaj je čas milosti, kdaj pa čas suše?
Letos se bom učila ustavljanja, takšnega svetopisemskega. Ne bi rada, da bi se Jezus ustavil pri vratih moje hiše in zajokal nad “mojim mestom” v njej:
“O, da bi tudi ti danes spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Nisi spoznalo časa, ko se je Bog milostno ozrl nate.” (Lk 19,41)
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
