Bernarda Žarn me je osvojila že na vratih RTV Slovenija. S toplim stiskom rok, prijaznim pogledom in smejočim vabilom na kavo. Niti duha niti sluha o znani osebi, ki bi zaradi svojega dela že lahko pričakovala katerega od žlahtnih nazivov.
Je televizijsko ime, ki ga redko kdo, ki gleda televizijo ali hodi na prireditve, v Sloveniji ne bi poznal. Vedno elegantna, uglajena, spoštljiva, prijazna, nasmejana. Nič drugačna ni v živo.
Le da temu ob kavi doda še kanček iskrenosti, se v njej dotakne lastne ranljivosti in vendar ohrani zasebnost, kar skrbno čuva vse od nasveta Ajde Kalan z začetka svoje voditeljske poti. Malce pa je vseeno priprla vrata vanjo … In me z njo osvojila.
Moje pogosto vprašanje: Kdo je Bernarda Žarn? Kako bi se opisali?
Sem bitje, ki se skuša čim bolj obračati proti soncu z zavedanjem, da ni sonca brez senc.
Vaš svet je, tako kot za nas novinarje, svet besed. V besedi je moč. Kakšno moč ima za vas?
Z besedami je včasih težko – smo širši, bolj globoki od tega, kar se da ujeti v besede. A za nekatera občutja se je treba potruditi, da jih ujamemo v besede, čeprav so te včasih okorne, spotikajoče, ne dovolj povedne, so pa dragocene. Ja, sem človek besede. Ni mi dovolj, če mi nekdo reče: “Saj to veš.” Pomembno in potrebno je stvari ubesediti. Najlepše pa je, tako kot midve zdajle sediva, poleg besed videti človeka, iskre v očeh, nasmeh ali kakršnokoli drugo govorico telesa.
Revija Praznična
Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila.
Posamezen izvod stane 5,90 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28.Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.
Ko vas človek spremlja samo od zunaj, lahko zasluti neko iskanje globin. Kaj vse vaš svet poglablja in širi prostranstva?
Besedna zveza osebna rast je tako pogosto uporabljena, da zveni izrabljena, ampak čim bolj si želim razumeti sebe, da lažje razumem in sobivam z drugimi in drugi z mano.
Moje delo je izrazito timsko in sestavljeno iz številnih interakcij. Veliko ljudi mora opraviti odlično delo, da lahko dobro odvodim oddajo ali prireditev. Bolje, ko bom z njimi sodelovala, boljši bo izdelek. Zelo zgodaj sem ugotovila, da je najlažje sitnariti in stresati slabo voljo ali frustracije na druge, a se je veliko bolje – razumeti.
Pa tudi življenje me spotakne in prekucne in takrat se je treba nekako zaceliti in osmisliti. Vsak dobi svoje pakete lepega in hudega.
Z globinami pridejo preiskovanja temin. Kaj za vas to pomeni?
Ko bi na primer rada malo “zasikala” nad nekom, se raje vprašam, kaj je zadaj, zakaj me je nekaj razjezilo, pogrelo, zabolelo. In hkrati, ko je kdo drug nesramen, včasih pomislim – to je njegovo, ne moje. S tem, kako se obnašamo do drugih, največ povemo o sebi.
Tako poetično ste povedali to o teminah, bi moralo biti v kakšni pesmi. (smeh) Spomnilo me je na misel Leonarda Cohena v pesmi Anthem: “There’s a crack in everything, that’s how the light gets in.” V prevodu in parafrazi: Skozi naše rane zasijejo tudi milosti.
Morda je bolečina tista, ki poglobi življenje. Saj zakaj pa bi kopali po sebi, ko nam je fino in udobno?! Spomnim se kaplana Mateja Jakopiča, ki nas je učil verouk in je rekel: “Božja roka ni nikoli tako mila kot takrat, ko je največja sila.” Povedano drugače: ko se spotakneš in si potolčeš kolena (če imaš srečo, samo kolena), boš tisto rano moral oskrbeti in negovati in bo lahko postala opomnik in učiteljica za prihodnje dni življenja. In tako je tudi z notranjimi ranami.
In vendar ste na vsaki fotografiji na spletu nasmejani.
Rada ponovim misel: Luna ima svojo svetlobo za vsakogar, temne sence pa zase. Lažje je iti skozi življenje, če šteješ blagoslove kot pa tegobe. In vedno se najde kak blagoslov, vreden nasmeha.
Če greva še malce na sončno stran. Kaj vse vam riše nasmeh na obraz, da ga lahko tako obilno razsipate med gledalce?
Tudi takrat, ko mi je težko in hudo, se skušam spomniti, za kaj sem v življenju vendarle lahko hvaležna. In sem res hvaležna za službo v razvedrilnem programu. Rada imam pozitivne ljudi in se tudi sama trudim biti taka.
Baterije pa si polnim v naravi, s knjigami, filmi, gledališkimi predstavami, z ljudmi, ki jih imam rada. Pa tudi s samoto, ki je potrebujem kar veliko. Ker imam toliko interakcij v službi, potrebujem ravnotežje v tišini in samoti.
Ne morem mimo vaše ljubezni do hoje. Kaj postane Bernarda, ko se preobleče v trenirko, superge in se odpravi v njej ljubi svet napajanja duše?
Postanem še bolj Bernarda. Rada se pošalim, da moram uravnotežiti svoje življenje tudi tako, da če sem na odru ves čas naličena, potem v privatnem življenju nisem in sem najraje v supergah in udobnih oblačilih. V naravi najlažje počešem svoje misli in čutenja.
