Klari Selšek v življenju ni nikoli dolgčas. Poleg tega, da je profesorica slovenščine in primerjalne književnosti in psihosocialna svetovalka, je tudi študentka logoterapije, ki želi nekoč delati kot psihoterapevtka.
Zase pravi, da je strastna navdušenka nad globokoumnimi debatami ob kavi, rada vzame v roke kakšen dober roman, gre kolesarit, plezat ali v hribe, ustvarja s svojo kitaro in poje, ves čas pa se kaj sprašuje. “Na primer, kako delujejo medčloveški odnosi, kako se ljudje učimo, kje najti motivacijo in kaj pravzaprav sploh pomeni osebno rasti, katere značilnosti naredijo dobrega pedagoga, kaj je smisel življenja in zakaj ga nekateri izgubijo.”
“V svojem življenju sem se srečala z ogromno luči, pa tudi z nekaj teme – tudi zaradi slednje se danes želim ukvarjati s psihološko pomočjo tistim, ki se soočajo z neplodnostjo,” razodene enega od svojih ciljev Klara, ki je bila do nedavnega srčna vzgojiteljica v želimeljskem dijaškem domu, trenutno pa živi na Danskem. Z željo po pomoči ženskam, ki se soočajo z neplodnostjo, je pred kratkim na Instagramu ustvarila profil Prazno naročje – polno srce.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Včasih sem imela veliko pravil za idealnost; jutro se je moralo začeti ob točno pravi uri, morala sem odkljukati vse, kar sem si zastavila za svoj jutranji ritual, nujno sem se morala počutiti produktivno in še vseeno nekako skuhati kavo in jo spiti v miru, v določenih obdobjih se mi je zdelo, da moram zjutraj tudi nujno vsaj na sprehod, če že ne na tek, pa potem brati Sveto pismo in meditirati … V teh časih se je idealen začetek dneva zelo redko zgodil. 🙂
Danes sem do sebe veliko bolj prizanesljiva: za idealen začetek dneva štejem tistega, ki ustreza kombinaciji mojega počutja, nujnih dnevnih opravil in nekega zelo osnovnega reda, ki ga poskušam vzdrževati. Osreči me, če se zbudim naspana, če se uspem zjutraj v miru zahvaliti za nov dan, če lahko v tišini spijem kavo. Ampak tudi ko se kakšno jutro začne hektično, si rečem, da bo jutri verjetno bolje, in kar naenkrat malo lažje diham.
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… ker sem hvaležna za svoje telo in rada skrbim zanj. In ker se mi zdi, da lahko včasih tudi s svojo urejenostjo pokažem, da mi je dogodek, ki se ga udeležim, pomemben, oseba, s katero se srečam, pa dragocena.
3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najbolj zagotovo pri sveti maši, kjer pogosto res živo občutim Njegovo navzočnost. Vsaj enkrat na leto si poskušam organizirati čas tudi za duhovne vaje. Imam obdobja, ko imam dosti časa in motivacije za molitev. In potem pridejo obdobja suhe slame – takrat poskušam Boga srečevati predvsem v vsakdanjih trenutkih; povabim Ga zraven, ko zlagam posodo iz pomivalnega stroja, ko kolesarim, ko grem na kakšen sestanek, ki me spravlja v stres …
Vse bolj se učim, da se moja duša ne napolnjuje zaradi mojih dejanj, ampak zato, ker spustim volan in se prepustim Božji ljubezni.
4. Pot vas je pred meseci vodila na Dansko, kjer sedaj živite. Česa vas je naučilo življenje v tujini in kaj najbolj pogrešate?
Ker sem na Danskem komaj nekaj mesecev, si predstavljam, da me večina lekcij še čaka. 🙂 Za zdaj sem se naučila, da se da brez problema kolesariti tudi v dežju in snegu, da so smučarske hlače lahko vsakodnevno oblačilo in da na čisto vsakem koncu sveta srečaš čudovite ljudi. Najbolj pogrešam svojo družino in prijatelje; včasih mi je bilo samoumevno, da lahko kadarkoli pridem domov na kavo ali pa se dobim s prijateljicami. Že med karantenskim obdobjem sem začela omenjeno precej bolj ceniti, danes pa to cenim še toliko bolj. Odnosi z ljubimi ljudmi tako na moji lestvici pomembnih stvari plezajo vse višje in višje. (In hvaležna sem za videoklice in za nizkocenovne letalske prevoznike!)
5. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Ne bom se delala svetniške in trdila, da sem za svoje preizkušnje zgolj hvaležna in da v njih vidim samo dobro. Vsaka me je na svoj način zlomila, mi pustila brazgotine, me zaznamovala. Z veliko milosti, z oporo čudovitih ljudi in tudi s svojo malo trmasto in malo borbeno naravo pa sem prišla do točke, da lahko danes v vsaki preizkušnji vidim tudi nekaj dobrega, kljub bolečini, ki do neke mere še vedno ostaja.
Otroštvo s hudo bolnim očetom, ki se je večkrat boril za življenje, me je naučilo, da je življenje dar in da ni samoumevno; da je pomembno izkoristiti trenutke, ko so ti dani, povedati ljudem, da jih imaš rad, biti prisoten. Izkušnja neplodnosti mi je grobo sesula življenjske sanje in me soočila z dejstvom, da ni vse v mojih rokah, da svet ni pravičen, a je vseeno lahko lep, da se v moji ranljivosti skriva neslutena moč in da mi ni treba biti vedno močna ženska, pa tudi da moja vrednost in dostojanstvo nista prav nič povezana s tem, koliko otrok rodim. In ne nazadnje me je globoko zaznamoval tudi razpadel zakon; tudi ob tem sem se učila, da ne morem imeti vedno vsega pod kontrolo, da je treba včasih izpuščati in da se ne da vedno vsega razumeti in vsemu priti do dna.
Ob vsaki preizkušnji pa se vedno znova prečistijo tudi odnosi z ljudmi; ostanejo tisti zlati, na katere se lahko vedno zaneseš in za katere spoznaš, da ti bodo krili hrbet in te podpirali, ko sam ne boš več zmogel. Tudi v tem vidim ogromen dar.
6. Ena od večjih preizkušenj je bila zagotovo tudi soočanje z neplodnostjo, o čemer ste za Aleteio že spregovorili. Kaj ob tem spoznanju doživlja par, ki od bližnjih in prijateljev pogosto posluša namigovanja, da bi sedaj pa res že lahko imela kakšnega otroka?
Soočanje z neplodnostjo je travma, ki globoko zareže v posameznika in v njegovo identiteto, v par in njun odnos, v njune življenjske načrte, v sanje o prihodnosti, pa tudi v socialno življenje, v odnos do lastnega telesa, v doživljanje sveta … Tako celostno pretrese, da jo mnogo raziskav po intenzivnosti stiske postavlja ob bok diagnozi neozdravljive bolezni.
Za par, ki se znajde pred tem breznom neslutenih razsežnosti, so namigovanja na to, da je čas za otroka, kot nož v srce. Ne veš, kaj bi odgovoril – bi bil iskren in tvegal moreče neprijetno tišino? Bi bil cinično zloben in tvegal zamero? Bi bil tiho? Bi se obrnil in odšel za vogal ter se tam zjokal? Vem, da redkokdo takšno vprašanje zastavi iz zlobe. A to ne spremeni bolečine, ki jo lahko s tem povzroči tistemu, ki je sredi zdravljenja neplodnosti, morda ravno po spontanem splavu ali pa se je komaj začel zavedati, da pot do otroka morda ne bo preprosta.
7. V želji, da bi pomagali ženskam, ki so se znašle v podobni situaciji kot vi, ste ustanovili podporno skupino Prazno naročje – polno srce. Kako jih želite opolnomočiti, kakšne so njihove potrebe?
Sama sem si v letih intenzivnega soočanja z neplodnostjo želela predvsem biti slišana, razumljena, dobiti potrditev, da je ves vrtiljak čustev, ki se mi dogaja, normalen. Da nisem čudna, ker ves čas jokam in ker ne morem videti nosečnic. In tudi dobiti kakšen pameten nasvet, kaj naj sploh počnem sama s sabo v tem obdobju, ko se mi je zdelo, da mi razpada osebnost. Pozneje so se moje potrebe spreminjale in ob lastnem zorenju je zorel tudi moj odnos z neplodnostjo.
Pozneje sem predvsem na novo osmišljala svoje življenje, pretresla temelje svojih vrednot, si razjasnila, kdo sem, če ne mama … In se hkrati trudila, da neplodnost danes po eni strani sprejemam kot del svoje identitete, po drugi strani pa vem, da sem veliko več od nje in tudi da je življenje nepredvidljivo ter da se lahko zgodi marsikaj! Pri svoji podporni skupini izhajam iz vsega omenjenega, pa tudi iz strokovne literature, ki se ukvarja s psihološkim doživljanjem neplodnosti. Predvsem pa želim ponuditi varen prostor, v katerem lahko ženske spustijo svoje oklepe in varovalne mehanizme in iskreno obstajajo v vsej radosti in bolečini njihovega trenutnega sveta.
8. Kateri so drugi načini, da se ženska, ki ji morda nikoli ne bo dano postati mama, samouresniči?
Mislim, da jih je nešteto – toliko, kolikor je žensk. Verjamem, da vsak človek v sebi nosi poklicanost, poslanstvo, s katerim lahko spreminja svet, zaznamuje čas, v katerem živi. Imeti otroke je gotovo eden izmed njih, čudovit in pomemben. Ni pa edini.
Z delom na sebi, z osebno rastjo, s poglabljanjem duhovne plati počasi odkrivamo, kje vse lahko puščamo sledi. A za to mora biti tudi čas pravi; različna so obdobja soočanja z neplodnostjo in nekomu, ki je sredi intenzivnega truda za zanositev, ni v interesu razmišljati, kaj bi počel namesto starševstva. In to je čisto v redu. Pomembno je, da se učimo poslušati tudi sebe in da zorimo počasi, ne na silo in po nekih umetnih pravilih.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Klara, tako neskončno ljubljena si! 🙂
10. Biti ženska je lepo, ker …?
… je svet skozi prizmo čustev, doživljanj, občutenj in subtilnih zaznavanj neskončna pustolovščina, v kateri lahko odkrijemo toliko očarljivega!
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.