Krščanski tednik Maria con te (Marija s tabo) je 8. decembra objavil obsežen intervju z novinarko italijanske nacionalne radiotelevizije RAI Marino Nalesso. Na televiziji je znana kot voditeljica dnevnikov, od 18. novembra pa deluje kot tiskovna predstavnica novega ministra za kulturo Gennara Sangiuliana.
Polemike v zvezi z njenim rožnim vencem
Novinarka je bila že večkrat tarča napadov in polemik zaradi rožnega venca, ki ga je nosila med oddajo, nazadnje konec oktobra. Zaradi tega je dobila vzdevek “novinarka s križem”.
Njej v bran se je postavila tudi nova premierka Giorgia Meloni in komentirala:
“Po dveh letih novinarka televizijskega dnevnika znova doživlja pritožbe na račun rožnega venca, ki ga je nosila okrog vratu med dnevnikom. V državi, v kateri je bila javna televizija od nekdaj pod vplivom politike, je nenavadno, da se zgražajo nad novinarko, ki nosi simbol svoje vere. Jaz sem na njeni strani.”
Kdo je Marina Nalesso
Tisti, ki jo klevetajo, jo označujejo kot “strastno katoličanko”. Rojena je bila leta 1977 in je odraščala v okolici Benetk. Ko je maturirala, se je preselila v Padovo, kjer je diplomirala iz prava. Po nekaj izkušnjah na lokalnih televizijah je leta 2004 začela novinarsko kariero na italijanski nacionalni radioteleviziji RAI.
Nikoli ne snamem rožnega venca, niti ko imam televizijsko oddajo
Tako je novinarka v intervjuju za tednik Maria con te pojasnila svojo odločitev, ki se nekaterim zdi neprimerna.
“Nikoli ga ne snamem in tudi v prihodnosti tega ne bom storila. Niti za trenutek mi ni prišlo na misel, da bi ga pred oddajo snela ali skrila. Zakaj bi to storila? Pripoveduje o moji ljubezni do Marije in Jezusa. Vsake toliko ugotovijo, da okrog vratu nosim rožni venec, in znova se razvnamejo polemike, jaz pa sem ob tem popolnoma mirna. Marija je v moje življenje vstopila, ko sem se notranje prebujala. Pogosto jo prosim, da mi da notranjo moč, da se ne bom odzivala impulzivno, da se ne bom odzivala na dejanja drugih, zlasti ko so agresivna in prepotentna.”
Marina Nalesso: “Če se ne bi vsakodnevno srečevala z Jezusom, ne bi mogla več živeti.”
V intervjuju je zaupala svojo mučno pot spreobrnjenja:
“Jezus me je prijel za lase. Tako sem bila obupana, da sem v iskanju miru začela obiskovati budistična srečanja (…) Po srečanju z duhovnikom Antoniom, kaplanom na nacionalni radioteleviziji RAI, sem doživela še eno srečanje, ki mi je spremenilo življenje (…) Prijateljica me je povabila na večerjo za svoj rojstni dan in tam sem spoznala še enega duhovnika, mladega in spontanega, s katerim sem se pogovarjala ure in ure. Ta pogovor me je razsvetlil. Na stežaj mi je odprl vrata vere in ljubezni do Kristusa. Kot bi se mi nenadoma odprli srce in možgani, sem začutila potrebo, da grem v cerkev, molim in grem k maši vsak dan. Če tega ne naredim, se slabo počutim: moram k maši, pa čeprav zgodaj zjutraj, preden grem v službo. Če se ne bi vsakodnevno srečevala z Jezusom, ne bi mogla več živeti.”
“Po Jezusu sem srečala še Marijo”
Njena pobožnost k Materi Božji se je razvila kmalu za tem:
“Marija je prišla skupaj z rastočo željo po tem, da bi molila z nekom. In praznina se je še enkrat zapolnila prek srečanja s posvečeno osebo: frančiškanom, očetom Cristoforom Amanzijem, ustanoviteljem frančiškanske skupnosti, ki se imenuje po Mariji Materi sprave in miru. “Njihovo duhovnost sem v polnosti sprejela. S pomočjo njenih članov, bratov in sester sem po Jezusu odkrila še Marijo.”
“Medžugorje je moj drugi dom”
Njen najljubši marijanski kraj je Madžugorje. “To je moj drugi dom.” Medžugorje obiskuje od leta 2007. “Tja se vračam vedno, ko lahko, tudi zato, ker ima skupnost, ki ji kot laikinja pripadam, en duhovni dom prav v Medžudorju.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
