Ko je proces razločevanja že končan, je dobro ostati pozoren na določena znamenja, ki lahko potrdijo ali ovržejo, da je bila sprejeta odločitev dobra. Sveti Ignacij Lojolski govori o naslednjih treh znamenjih: notranjem veselju in notranjem miru, ki nastopita ob duhovni tolažbi, in določeni lahkosti uresničevanja odločitve.
Pri sprejemanju pomembnih življenjskih odločitvah se sveti Ignacij Lojolski izkaže kot dragoceni sopotnik.
Naj se poročim z njim? Naj odidem v misijone? Naj sprejmem to obvezo? Za polni ali polovični delovni čas? Naj se vpišem v to ali drugo šolo? Pomembnih življenjskih odločitev ne manjka, povabljeni smo, da si vzamemo čas za razločevanje.
Nedavno je imel papež Frančišek katehezo v celoti posvečeno razločevanju, pri čemer se je opiral na zapise svetega Ignacija Lojolskega. Poudaril je, kako pomembna je potrditev, ali je bila sprejeta odločitev dobra, da smo pozorni na znamenja, ki to potrjujejo ali ovržejo. Biti prepričani in gotovi v odločitvi ter iti naprej.
Pravzaprav se proces razločevanja konča šele s potrditvijo Boga, da “stvar zares prihaja od njega”, pravi sveti Ignacij. Med smernicami, ki jih je sveti Ignacij razvil za potrditev ali opustitev odločitve, smo izbrali tri zlahka prepoznavna znamenja: veselje in mir, ki sta posledica dobre odločitve, ter lahkost uresničenja odločitve.
1Notranje veselje
Prvo znamenje, ki potrjuje, da je sprejeta odločitev dobra, se kaže v tem, kar sveti Ignacij imenuje duhovna tolažba. To je določen vzgib, ki se pojavi v duši, notranji premik, ki prinese veselje in mir.
“Tolažbo imenujem vsako povečanje upanja, vere in ljubezni in vsako notranje veselje, ki vabi in privlači k nebeškim stvarem in k zveličanju duše ter jo umirja in ji daje počitek v njenem Stvarniku in Gospodu” (DV 316).
“Duhovna tolažba je doživljanje notranjega veselja, ki nam omogoča, da vidimo navzočnost Boga v vseh stvareh,” pojasni papež. “Tolažba je osebni vzgib, ki se dotika naše najgloblje notranjosti. Ni vpadljiva, ampak je prijetna, nežna kakor kaplja vode, ki vstopa v morsko gobo,” pojasnjuje s prispodobo svetega Ignacija.
Tolažba je občutek zedinjenosti z Bogom. Nasprotje tolažbe sveti Ignacij imenuje potrtost, stanje vznemirjenosti, žalosti, mlačnosti, lenobe, notranje razdvojenosti. Kot bi bili ločeni od Boga.
Koristno je ločiti ti dve stanji, kajti to nam omogoči, da odločitev potrdimo ali ovržemo. Ko je namreč odločitev enkrat sprejeta, ugotavljamo, kako učinkuje na nas: me vodi v tolažbo? Ali v potrtost? Če prinaša tolažbo, to odločitev potrjuje in v isti smeri nadaljujem pot. Če prinaša potrtost, stopim korak nazaj in izberem drugo pot.
Sveti Ignacij pojasnjuje, da mora biti tolažba trajna, da je resnična. Ne gre za kratkotrajno veselje. Sam osebno je to doživel. Njegova duhovna izkušnja se je začela takrat, ko je obležal v postelji zaradi ran, ki jih je dobil v bitki za Pamplono. Čez dan se je zamotil z dvema opraviloma: bral je pobožno literaturo in sanjaril o viteštvu.
Ugotovil je, da ko prebira Kristusov življenjepis ali življenjepise svetnikov, ga obide želja, da bi jih posnemal v Božjo slavo. Ko pa ga obidejo posvetne misli, mu te prinesejo kratkotrajno veselje in ga pustijo krhkega in nezadovoljnega. Raziskovanje o svetnikih za Kristusa ga je puščalo v tolažbi, bil je vesel in radosten.
2Notranji mir
Notranji mir je druga komponenta duhovne tolažbe. “Misli sveta so spočetka privlačne, a kmalu izgubijo lesk in nas puščajo prazne, nezadovoljne,” pojasnjuje papež. “Misli Boga pa, nasprotno, sprva zbujajo odpor, ko pa jih sprejmemo, prinesejo čisto nov, dolgotrajen mir.” Nič več izgovorov, vprašanj, vznemirjenja. Duša je v miru, pomirjena sama s seboj in s svetom.
Prav tako kot trajno veselje je tudi trajni mir znamenje dobre odločitve. “Če ti nekaj prinaša mir, ki traja nekaj časa, je to dobro znamenje, znamenje, da je bil korak pravi. Mir, ki prinaša harmonijo, edinost, gorečnost, vnemo,” poudarja papež.
Mir traja in prinaša občutek, da smo v življenju na pravem mestu. Daje nekakšno “duhovno umirjenost”, pravi papež. “Človek prepozna, da je našel, kar je iskal, ko njegov dan postane bolj urejen in se različna zanimanja vse bolj povezujejo, ko lahko vzpostavi ustrezno lestvico prioritet in vse to živi z neko lahkostjo.”
3Določena lahkost
“Za dobrega duha je značilno, da daje pogum in moč, tolažbo, solze, spodbude in mir, ko lajša in odpravlja vse ovire, da človek napreduje v dobrih delih,” piše sveti Ignacij (DV 315). Tretje znamenje dobre odločitve: relativna lahkost uresničenja odločitve.
“Na koncu se je vse lepo sestavilo”; “Začelo se je zares slabo, a potem se je, ne vem kako, vse čudovito razpletlo”; “Bilo je brezupno, a smo imeli srečo, bilo je prosto še eno mesto!” Gotovo smo že vsi kdaj slišali bližnje pričevati, kako se je razpletla situacija, ki je bila na prvi pogled videti nerešljiva.
Nekaj, kar se zdi pretežko, nepremagljivo, naposled postane preprosto in lahko. Vse se odvije, kot bi ovire same od sebe odpadale. “Ko smo poklicani, Gospod podarja določeno lahkost, da uresničimo njegov klic,” pravi duhovnik Pierre-Marie Castaignos, ki dela z zaročenci, ki se pripravljajo na poroko.
Ko globoko v sebi občutimo trajno veselje in mir ter se sestavijo še vsi drugi elementi za uresničitev odločitve, nam preostane le še svobodna izbira. Ni dovolj, da posvečamo pozornost notranjim vzgibom. Cilj je ovreči slabe vzgibe in sprejeti dobre.
“Duhovna spoznanja so nekoristna, če nimajo vpliva na naša dejanja v življenju, če se ne pretvorijo v odločitve,” pojasnjuje pater jezuit Arnaud de Rolland v nekem postnem nagovoru. “Misli, ki jo zaznam kot škodljivo, ne prisluhnem več; misli, za katero zaznam, da prihaja od Boga, sledim.”
Vsak krščeni je poklican k takšnemu preobražanju v Kristusa pri vsakodnevnih odločitvah. Največja želja svetega Ignacija, s katero je tudi sklenil svoja pisma, je bila: “Naj nam njegova neskončna dobrota da obilo milosti, da bomo vedno čutili njegovo sveto voljo in jo popolno izpolnjevali.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
