Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 14. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Bi tudi vi najraje pobegnili od vsega in šli živet v samoto?

heart box on a table

porjai kittawornrat / Shutterstock

Michael Rennier - objavljeno 27/01/23

Kako naj ostanemo odprti za nove izkušnje in prijateljstva, ko pa je življenje lahko tako zahtevno?

Naš svet je lahko zelo depresiven. Tega se vsi zavedamo. Vsi smo že dosegli skrivnostno prelomno točko … tisto neprijetno novico, spor na delovnem mestu ali razočaranje, ki nas je dokončno potisnilo čez rob in nas prisililo, da smo razočarano dvignili roke in se zaobljubili, da se bomo za vedno umaknili iz družbe ter postali osamljeni zapečkarji.

Najboljši pobeg

Moja najljubša oblika izogibanja družbenim in političnim problemom je branje. Pred časom sem zasledil meme o tem, da je vsake toliko časa dobro dvigniti pogled od knjige in dejansko opazovati, kaj se dogaja v svetu; potem pa se lahko vrnemo v svoj “mali svet zanikanja” in beremo naprej. Priznam, ideja zveni kar privlačno.

Seveda tudi sam precej prispevam k slabostim tega sveta, toda velikokrat se zdi, da ne glede na to, kaj rečem ali storim, ne morem razrešiti spora. Moti me misel, da se drugi ljudje zaradi mene počutijo slabo, in moti me, da so na nek način prisiljeni v določena občutenja. Preprosta rešitev bi bila, da se zaprem vase in se umaknem. Močno sumim, da nisem edini, ki si tega želi. Zakaj bi sicer vsi sanjali o pobegu na idilične kmetije in v obmorske vasice? Zdi se, da je edinstvena lastnost ljudi, da gremo drug drugemu na živce, nanjo pa se odzovemo tako, da se drug pred drugim zapremo.

Potrebujemo drug drugega

Obenem pa je edinstvena lastnost ljudi tudi ta, da ne moremo živeti drug brez drugega. Ne glede na to, kako zelo družba propada, kaj trenutno počne politik, ki mi ni najbolj pri srcu, ali kako zelo sem razočaran nad drugimi ljudmi: če želim uspevati, zelo potrebujem življenje v občestvu.

Ljudje drug v drugem vzbudijo toliko dobrega. Osupljivo je videti, kako ljudje skrbimo drug za drugega, kako drug drugega plemenitimo. Eden od najganljivejših delov mojega tedna je, ko se z ljudmi, ki jih imam rad, zberemo pri nedeljski maši.

Ne želim biti ciničen. Ne želim izgubiti svoje odprtosti in želje po navezovanju stikov. Toda kako naj ostanemo odprti za nove izkušnje in prijateljstva v tem krutem in žalostnem svetu?

Morda gre za vprašanje perspektive. Da, najlažja pot je umik v zasebni svet, toda cena umika je visoka. Vsi najlepši in nepozabni trenutki v mojem življenju so se zgodili v družbi drugih ljudmi.

Čeprav lahko drug drugemu povzročimo veliko bolečino in stisko, je darilo, ki ga dajemo drug drugemu, veliko večje. Drug drugemu dajemo priložnost, da smo ustvarjalni, da nas nekdo podpira in nas ima rad. Ne glede na to, ali imamo radi nekoga, ki čuti, da ni vreden ljubezni, ali ostanemo ranljivi, ko tega ne želimo, ali pa preživljamo kakovosten čas z ljudmi, s katerimi resnično uživamo, je darilo enako. V dobrem in slabem smo drug za drugega resnično dobri. Brez te odprte srčnosti do drugih ljudi se naše duše nikoli ne bodo razvile po vseh svojih zmožnostih.

Nova svoboda sv. Pavla

Filozof Soren Kierkegaard, znameniti samotar, je nekoč obžaloval: “Premočan sem za lastno dobro.” S tem je želel povedati, da so njegove misli same po sebi divje in nenadzorovane. Je neukročen, nediscipliniran in vse preveč sebičen. V tem je nekakšna zlomljenost, pravi, saj s tem, ko je zaprt sam vase, nima tovariša, ki bi mu pomagal nositi bremena življenja. Nobene priložnosti nima, da bi se njegovi ostri robovi obrusili. Zdi se torej, da bi nas ta ista svoboda razbila, če bi dosegli svoje sanje in bili popolnoma osvobojeni odnosov z drugimi ljudmi.

Vredno je premisliti, kako lahko ostanemo nežni do sveta. Stavek “premočan sem za lastno dobro” se mi še posebej prikrade v spomin v tednu, ko obhajamo praznik spreobrnjenja svetega Pavla. To je bil človek, ki je bil premočan za lastno dobro in se je zaprl pred najglobljim virom milosti, ki ga bomo kdajkoli poznali. Postal je cinik. Njegove notranje motivacije ne poznamo, vendar si nekako predstavljam, da sta bila njegov strah pred rimskim preganjanjem in želja, da bi ostal purist v verski praksi, gonilni dejavnik dejstva, da je postal tako zaprt sam vase. Na koncu ga je le čudežno srečanje z Bogom lahko osvobodilo iz pasti, ki si jo je zgradil sam.

Po spreobrnjenju na poti v Damask je postal nov človek. Nenadoma je postal svetovni popotnik, ki je povsod, kamor je prišel, navezoval zaupne stike z ljudmi. Kljub hudemu trpljenju in krivicam je ostal odprtega srca.

To je zgled zate in zame. Na ta način bomo zasedli svoje mesto v svetu. Naj bo še tako neprijeten, naj bi še tako radi pobegnili, svet je vendarle čudovit kraj, vreden našega udejstvovanja. In brez tebe bi bil dosti manj čudovit.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
odnosiprijateljstvo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.