Vkrcanje na letalo in polet v neznano je za nekatere ljudi lahko povsem zabavno opravilo, za tiste, ki trpijo zaradi strahu pred letenjem, pa je to lahko resnični povod za hudo stisko. Navsezadnje je težko zaupati napravi, ki jo je ustvaril človek in ki leti več tisoč metrov nad zemljo.
Nedavno je na ta strah opozorila Molly Simonson Lee v svoji objavi na Facebooku. Leejeva opisuje potovanje z letališča Charlotte Douglas v Severni Karolini na letališče JFK v New Yorku z letalsko družbo Delta, na katerem je pred njo sedela prestrašena potnica.
Kot je zapisala, je potnica na letu preživljala težke trenutke: ustrašila se je vsakega hrupa in nepričakovanega gibanja letala. V pogovoru za ameriške medije je pojasnila: “Bila je zelo živčna in še preden je letalo vzletelo, jo je vsak zvok vidno vznemiril.”
Na srečo je imela Delta na krovu stevarda Floyda Dean-Shannona, ki je bil poln sočutja do prestrašene potnice. “Opazil je, kaj se dogaja, in ji začel pojasnjevati vsak zvok v izjemno toplem in mirnem tonu,” je povedala Leejeva.
V nekem trenutku leta je bilo zaskrbljeni potnici še posebej težko, zato je Floyd dobesedno sedel na tla v prehodu med sedeži in jo prijel za roko, da bi jo še bolj pomiril. “Njegov glas je bil tako prijazen in pomirjujoč,” je poudarila Leejeva.
Floyd je bil izjemno prijazen tudi do drugih potnikov na letu. Ena od potnic je praznovala rojstni dan, zato ji je stevard “zapel in ji pripravil ‘torto’ z vsemi dobrotami, ki jih je lahko v tistem trenutku nabral na krovu letala.”
Takšna prijaznost presega dobro storitev. To je nekaj prirojenega, česar ne moremo doseči z nobenim usposabljanjem. Leejeva je poudarila: “Očitno je, da je Floyd preprosto dobra, prijazna duša, ki to velikodušno deli z vsemi, ki jih sreča. Takšna prijaznost je redka in je resničen dar, ko nanjo naletimo.”
Po posredovanju zgodbe je letalska družba prejela pozive, naj Floydu zvišajo plačo. Čeprav ne vemo, ali se bo letalska družba Delta odzvala na te predloge, pa je gotovo nekaj: neobičajna prijaznost tega stevarda nas lahko navdihne, da se ozremo na svoja vsakdanja dejanja; da ugotovimo, kako lahko ponudimo svojo roko in pomirimo tiste, ki to morda potrebujejo, četudi to pomeni, da se moramo spustiti na tla.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.