Preden si postala naša Gospa,
si bila gospodarica same sebe.
Nisi raztresena.
Vsa preprosta in enovita
je tvoja zbrana duša.
(Marijin molk, Ignacio Larrañaga)
Spomnim se sebe čisto na začetku pete nosečnosti, ko sem po hektičnem decembru januarja obsedela v tihi dnevni sobi, ohromela od jutranje slabosti. Smešno se mi je zdelo, koliko načrtov in idej sem imela, pa niti približno nisem zmogla uresničiti nič od tega, saj se še premakniti s stola nisem mogla. Vsaka misel na gibanje ali dejavnost, celo hrano se mi je gnusila.
Takšna nemoč mi ni bila tuja, saj sem jo večkrat doživljala v nosečnostih in ob majhnih otrocih, a vendar sem se je tako navadila, da sem se vedno znova lahko pognala v dejavnost in gibanje, da sem ob tem doživljala stisko.
Tisto zimo sem dobila lekcijo, ki sem jo nujno potrebovala. Ničesar ne bom zamudila, nič me ne bo prehitelo, lahko ukrotim svoj strah pred tem, da bi se kaj zares pomembnega zgodilo brez mene. Končno sem namesto produktivnosti iskala zbranost, enovitost, preprostost.
Končno sem sprejela svoj počasni tempo in naravni ritem življenja – nujno je treba upoštevati tudi čas umirjenosti in počitka.
Tudi v obdobjih, ko sem bolj pri močeh, pogrešam več umirjenosti in fokusa. Želim si, da ne bi obljubila toliko stvari na različnih koncih, da potem komaj lovim svoj rep. Tako moderno je postalo, da govorimo, da je treba “poskrbeti zase”, “znati reči ne” itd.
Tega pri Mariji ne zasledimo, ona je znala reči “da”, a bistvenim stvarem. Kako pomembno je obljubiti in to dejansko izpeljati. Pri tem se mi v misli prikradejo še neke druge vrstice:
Je znala obljúbit, je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat, bit staršim prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna …
Nje, Prešernove Uršike zale, si prav gotovo ne jemljemo za zgled, lahko bi rekla, da je bila pravo Marijino nasprotje. Marija je bila kos veliki Božji obljubi, Uršika pa je našla tistega, ki ji je bil kos – in njej v pogubo.
Sama bi rada znala obljubiti, reči dá stvarem, ki so mi v rast, obenem pa znati presoditi, kdaj jim nisem. Kadar se z možem sporečeva in se kósava, kdo bo koga premagal v besednem spopadu, si želim, da bi bila gospodarica: svojega jezika, svojega časa, svojega srca – in vse troje dala na razpolago za dobro.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
