Znanost je potrdila tri čudeže, ki so se zgodili po posredovanju svetega Leopolda Mandića. Gre za nepojasnjena ozdravljenja, ki so se zgodila na njegovo priprošnjo. O tem govori knjiga Leopold Mandić – bratec, ki je želel, da vsi pridemo v nebesa avtorice Pine Baglioni.
1Prvi čudež
Prvi čudež se je zgodil septembra 1946: gospodična Elsa Raimondi, rojena 30. junija 1922, je bila 6. januarja 1944 operirana zaradi vnetja slepiča in dimeljske kile. Dve leti pozneje je vročična in z bolečinami morala na še eno operacijo. Tokrat je šlo za hud tuberkulozni peritonitis (vnetje potrebušnice ali trebušne mrene, op. pr.) in domov so jo poslali s slabo prognozo. Vaški župnik ji je povedal o očetu Leopoldu Mandiću in jo nagovoril, naj moli k njemu.
Devetdnevnica k svetemu Leopoldu
30. julija je Elsa začela z devetdnevnico h kapucinu in ga prosila, da posreduje pri Materi Božji v bližnjem svetišču. Ob koncu devetdnevnice je trdila, da je videla Leopolda, ki ji je na vprašanje, ali bo ozdravela 12. septembra (na dan bolnikov, ki ga vsako leto praznujejo v svetišču), odgovoril: “Da, da, da.”
“Nimam več bolečin”
Dekle je bilo z bolečinami, ki so se stopnjevale, 12. septembra prepeljano v svetišče. Zdravnik pa je odredil, da jo takoj peljejo domov, saj je bil v skrbeh za njeno življenje. Proti večeru je slišala glas, ki ji je vztrajno veleval, naj vstane iz postelje. Ubogala je in povedala domačim: “Nimam več bolezni, nimam več bolezni: ozdravela sem! Ali ste videli, oče Leopold …”
Na kolenih pred tabernakljem
Elsa je odhitela v cerkev, sledil pa ji je sprevod vaščanov, ki jih je zanimalo, kaj se bo zgodilo. Čudežno ozdravljena Elsa je dolgo kleče molila pred tabernakljem in se nato peš vrnila domov. V zahvalo je svoje življenje posvetila skrbi za sirote.
2Drugi čudež
Po zdravem in delovnem življenju se je Paolu Castelliju, rojenemu 2. marca 1902 v bližini mesta Lecco, zrušil svet. V nedeljo, 4. marca 1962, ko se je vračal od maše, so ga obšle hude bolečine v trebuhu. Takoj je bil hospitaliziran, kjer so ugotovili, da ima perforacijo želodca (preluknjanje želodca, op. pr.) in ga urgentno operirali.
Paolo ni umrl
Med operacijo so kirurgi ugotovili trombozo z obsežnim infarktom v tankem črevesu. Prekinili so operacijo, saj niso mogli storiti ničesar. Istega večera mu je župnik podelil bolniško maziljenje. V nasprotju z vsemi napovedmi Paolo ni umrl. Njegova žena, ki je že dlje časa molila k očetu Leopoldu, je na njegove prsi pripela svetinjico očeta Leopolda. Med operacijo je šla v kapelo molit in s tem nadaljevala tudi v naslednjih dneh. Prepričana je bila, da bo uslišana.
“Slabo mi je, umiram”
Štiri dni pred operacijo je žena začela za moža moliti dvanajst očenašev. Ni še končala z molitvijo, ko je njen mož zakričal: “Slabo mi je, slabo mi je, umiram!” Gospe ni ostalo drugega, kot da je vzkliknila: “Gospod, zgodi se tvoja volja.”
Z medicinskega vidika je ozdravel
V istem trenutku je Paolo kričal: “Ozdravel sem, nimam več nobene bolezni!” Naslednji dan je zdravnik ugotovil, da je z medicinskega vidika gospod Castelli ozdravel. Odpustili so ga iz bolnišnice in vrnil se je v vsakdanje življenje. Na podlagi teh dveh čudežev je papež Pavel VI. Leopolda Mandića 2. maja 1976 razglasil za blaženega.
3Tretji čudež
V letu milosti 1977 se je zgodil čudež, ki je Leopolda Mandića povzdignil v svetnika. Čudež je prejela Elisabetta Ponzolotto, rojena 20. avgusta 1925 in poročena.
Kardiopatska gripa
15. marca je bila hospitalizirana zaradi kardiopatske gripe. Zdravniki so ji diagnosticirali ishemijo, ki je nastala kot posledica embolije v levi nogi. Zdravljenje ni imelo nobenega učinka, pojavila se je gangrena na prstih leve noge.
Amputacija noge
27. marca opoldne so se zdravniki odločili, da ji bodo amputirali nogo in ji tako rešili življenje. Elisabetta je odgovorila, da zaradi specifičnih razlogov operacije ne bo sprejela.
Elisabettina uradna izjava
“Ko so mi zdravniki rekli, da mi morajo amputirati nogo, če mi hočejo rešiti življenje, sem odgovorila, da trenutno ne sprejemam tega posega, saj pričakujem odgovor svojega zaupnika, pri čemer sem imela v mislih blaženega očeta Leopolda. Okrepila sem molitev k blaženemu Leopoldu Mandiću in med tem ves čas imela njegovo podobo in relikvijo na prizadeti nogi. Popolnoma sem se mu prepustila z največjim zaupanjem, prepričana, da me bo uslišal. Ves čas sem ponavljala: “Oče Leopold, pomagaj mi, pomagaj mi.” On me je uslišal. V nekem trenutku, ko je medicinska sestra zapustila sobo in sem sama sedela na postelji, sem videla vstopiti majhnega brata kapucina z belo brado. Bil je oče Leopold. Gledal me je in se mi smehljal. Takoj sem ga prepoznala. Sprehodil se je okrog postelje, gledal mojo nogo in rekel: “Vem, da zelo trpiš in da boš morala prestati velike bolečine, ampak noga bo rešena.” Jaz sem mu odgovorila: “Vse to sprejemam odprtega srca, samo da bo moja noga rešena.” Nasmehnil se je in počasi zapustil sobo. Planila sem v jok. Bolečina v nogi je izginila, čutila sem, da postaja topla in da sem jo lahko premikala.”
Odločitev zdravnikov
Čeprav so prejšnjega dne zdravniki na konziliju presodili, da je amputacija noge nujna, se je Elisabetta vrnila domov, znova poprijela za gospodinjska dela in noga ji ni delala več nobenih težav.
Kdo je preučil čudeže
Tri čudeže svetega Leopolda Mandića so preučila Cerkvena sodišča v Padovi, Milanu in Trentu. Vse ugotovitve so predstavili Vatikanskemu medicinskemu svetu, ki je za vse tri primere presodil, da je bilo ozdravljenje hitro, popolno, trajno in ga ni mogoče razložiti na naraven način. 2. maja 1976 je papež Pavel VI. očeta Leopolda Mandića razglasil za blaženega, 16. oktobra 1983 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
