Jezusovi blagri, ki prinašajo značilne dinamike nebeškega kraljestva, vključujejo tudi tiste človeške situacije, ki za posvetni pogled nikakor niso blagrovane. Kristus prinaša vanje odrešenost in tako so napolnjene z Božjo navzočnostjo. Tako močno, da kdo celo reče: kako dobro, da izkušam trpko človeško stanje, kajti tako poznam Božje odrešenje.
Nedavno mi je starejši možakar rekel, da je zanj krščanstvo dragocena vera zato, ker tako tudi težko postane dobro.
Jezus ve, kaj pomeni biti lačen in ubog
Jezus ve, kaj pomeni biti ubog in lačen, kaj pomeni jokati in biti preganjan, zaničevan in zavrnjen. Jezus je živel tolikšno povezanost z Očetom, da se mu je v ljubezni povsem zaupal in je za nas lahko prehodil vso odrešenjsko pot. V Kristusu je prostor za naše zaznamovanosti s krhkostjo in zlom.
On je z nami v takih situacijah in zaradi njega morejo postati prostor nebeškega kraljestva. Jezus ne blagruje žalostnih, ker so žalostni, pač pa, ker bodo potolaženi – in bodo potolaženi v Kristusu. P. Vrtovec je zapisal: “Jezusov testament se glasi: ‘Glejte, jaz sem z vami vse dni.’ A večkrat se tega zave šele krvaveče srce.”
Zdi se, da je treba izkusiti krhkost, kajti tako se lahko v nas naseli Božji dar. Pod pogojem, da ne pademo v strah in obup; oziroma da ne zdrsimo v težnjo, kako moramo sami zapolniti praznino. Odrešenjska dinamika je: čutiti krhkost, sprejeti jo in jo odpreti Gospodu ter izkusiti njegov dar samega sebe.
Odpoved malikovanju lastnih moči
Lahko pride ugovor, da je to pasivnost in da se pač moramo sami potruditi, saj nam je Bog dal moči za to. A tu je past: mislimo, da vse zmoremo sami, in tako hočemo biti gospodarji svojega življenja in tudi odrešenja.
Zdrava duhovna drža se ne odreče aktivnosti, ampak malikovanju naših moči – ko mislimo, da je vse temeljno odvisno od nas in da z lastno aktivnostjo dajemo smisel svojemu življenju. Včasih smo ujeti v posvetni pogled celo do prepričanja, da moramo sami odpraviti svoje slabosti, če naj pričujemo za Boga.
Apostol Pavel pa zapiše: “Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito …, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.” (prim. 1 Kor 1,28-29)
Jezusovi blagri torej niso program za našo akcijo, da bi s svojimi močmi zgradili nebeško kraljestvo. Ne! Odrešenje je Božji dar. Ko izkušamo lastno krhkost in jo odpiramo Kristusu, spoznavamo, kako nas njegova ljubezen preobraža. Tako lahko postajamo prostor sprejemanja bližnjega in raste občestvenost Božjih otrok – nebeško kraljestvo.
Blagor nam, ko se prepoznamo v Jezusovem blagrovanju. Blagor nam, ko se Gospodu v vsem zaupamo in izročamo – in naše krhkosti so dobra priložnost za to.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 4.
