Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 29. maja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Mlada zakonca: “Morebitna nesoglasja, ki se naberejo čez dan, rešiva v večerni molitvi”

zakonca Trajbaric

Neža Lajevec

Valerija Trček - objavljeno 18/02/23

"Čutila sva željo, da bi v najinem obredu naredila nekaj več, nekaj, kar nama veliko pomeni"

Amalija in Mihael Trajbarič sta mladoporočenca, ki velik del svojega življenja namenjata prostovoljskemu delu. Mihael zaključuje študij računalništva in matematike. Je skavtski voditelj, četovodja v stegu Mengeš 1. Oba z Amalijo sta del prostovoljcev Stične mladih, pomagata pa tudi voditi mladinski verouk v župniji Jarše.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Amalija je študentka razrednega pouka. Že od 14. leta je animatorka, zadnji dve leti pa tudi voditeljica oratorija v Jaršah pri Domžalah in članica Društva mladih Jarše. V okviru programa POTA je bila v misijonih na Madagaskarju in v Keniji, sedaj je del spremljevalne ekipe, ki pripravlja bodoče prostovoljce.

Poleg prostovoljstva ju povezuje ljubezen do potovanj in glasbe. Svoj odnos sta v preteklem poletju potrdila pred Bogom in bližnjimi ter sklenila zakrament svetega zakona. Kako pa usklajujeta vse te dejavnosti z njunim odnosom?

Poleti sta se poročila. Del vajine poroke je bilo tudi slavljenje, ki ga je vodila skupina Svetnik. Kje sta dobila idejo, da bi k poročnemu obredu dodala tudi ta del?
Amalija: Že prej sva želela v najin obred dodati nekaj najinega in ga narediti bolj osebnega, sama ideja pa je prišla zelo spontano. V letu pred poroko sva redno hodila na Večere Plus+, ki jih organizira Katoliška mladina. Med slavljenjem sva začutila, da želiva na tak način začeti najino zakonsko pot in jo skupaj z najbližjimi izročiti Bogu.

Mihael: Že nekaj let nama je bila zelo pri srcu Svetnikova izvedba Blagoslova, tako sva pomislila, da bi bilo res lepo, če bi njih vključila v obred. Čisto brez pričakovanj sva odšla v zaodrje do Tadeja Vindiša, pevca skupine Svetnik, in mu predstavila idejo. Bil je navdušen in je rekel, da bo preveril razpoložljivost preostalih članov, in če je namenjeno, se bo to zgodilo. In dejansko se je. V resnici še vedno ne moreva verjeti, da je najino poročno slavljenje vodila skupina Svetnik.

Kakšni so vajini prvi vtisi o zakonskem stanu? Kako je biti poročen?
Mihael:
Po eni strani se ni veliko spremenilo, saj sva že prej veliko časa preživela skupaj in sva bila že vajena drug drugega. Vseeno pa sva sedaj skupaj še več časa in imava tako več priložnosti za gradnjo odnosa. Pozna pa se tudi to, da se nama ni treba ponoči posloviti in imava tik pred spanjem možnost za globlje pogovore. Ne spomnim se, da bi že imela kakšno večje nesoglasje, je pa res, da sva poročena šele nekaj mesecev.

Amalija: Biti poročen je res “zakon”. Ne bi pa mogla reči, da se je kaj drastično spremenilo, saj sva zaradi veliko skupaj preživetega časa in potovanj že bila vajena skupne dinamike, zato niso bila potrebna večja prilagajanja. Sama pa že od poroke naprej govorim, kako je zakrament zakona res nekaj posebnega in drugačnega od navadne poroke. Morda bo zvenelo osladno, ampak sem začutila veliko spremembo pri manjših stvareh. Vsak dotik roke, poljub, skupna kavica … je nekaj več, občutek je bolj poln. Vsaka stvar odnosa ima neko novo dimenzijo. Tako vidim, da je v najin odnos res prišel nek nov dih.

amalijamihael_poroka-449.jpg

Sta se srečala s kakšnimi izzivi?
Mihael: Po prvem letu najinega odnosa sva za šest tednov odpotovala na Filipine. Takrat nama je kar nekaj parov povedalo, da bova na takšnem potovanju spoznala, ali sva za skupaj. Ko si toliko časa skupaj, težko skriješ svoje pomanjkljivosti. Prav tako se v težjih trenutkih odnosa ne moreš umakniti in moraš vse izzive rešiti skupaj. Res sva na tem potovanju odkrila nekatere najine razlike, tako da sva imela že zgodaj priložnost razčistiti veliko dilem ter spoznati močne in šibke točke drug drugega. Ko je Amalija odšla za šest tednov na Madagaskar in pozneje še v Kenijo, sva potrdila najino zaupanje in ohranitev ljubezni, tudi ko nisva skupaj.

Amalija: Predvsem pa se mi zdi ključno, da sva se ves čas veliko pogovarjala in nikoli nisva imela tabu tem. Vedno sva odkrito govorila o stvareh in stiskah, ki sva jih imela. Tako sva že pred samo odločitvijo za zakon poznala vedenjske pozitivne in negativne vzorce, ki jih drugi prinaša v zakon. Seveda kakšna manjša nesoglasja še vedno pridejo v ospredje.

Že pred poroko sva imela pravilo, da ne greva nikoli skregana narazen, kar se je sedaj pretvorilo v pravilo, da ne greva skregana spat. Morebitna nesoglasja, ki se naberejo čez dan, rešiva v večerni molitvi. Hitro zaznaš, kdaj je tvoj odnos do osebe, ko jo pokrižaš, neiskren, tako tisti, ki to začuti, v molitev doda obnovitev poročne zaobljube, ki jo drugi ponovi. To nama vedno pomaga, da greva potem mirno spat.

Mihael: Jaz bi rekel, da je namesto izzivov najino življenje zdaj bolj enostavno, saj ni več dogovarjanja, kdaj in kje se bova videla. Sva na svojem in je več svobode.

Oba imata obilico dejavnosti, mnogo od teh je prostovoljskih. Sta jih kdaj čutila kot breme?
Mihael
: Dejavnosti, ki te napolnjujejo in ti veliko pomenijo, težko predstavljajo breme. Razen če jih je preveč in zmanjkuje energije. Na trenutke je težko, ko pogledam širšo sliko, pa se počutim izpopolnjenega.

zakonca Trajbaric

Amalija: Jaz sem prostovoljsko dejavna že od šestega razreda osnovne šole, zato si težko predstavljam drugačno življenje. Ko odraščaš, začneš sicer razmišljati o količini vloženega časa, ki bi ga lahko namenil za dobičkonosne aktivnosti. Sama se takrat spomnim na vse stvari, ki so mi jih prostovoljske dejavnosti dale in me oblikovale za življenje.

Lansko leto sem zaradi prenatrpanega urnika pregorela, tako sem bila primorana zmanjšati število aktivnosti. Opazila sem, da imam zdaj več svobode in energije, ki jo lahko vložim v projekte, ki sem jih ohranila. Zdi se mi, da ko imaš začrtan cilj, h kateremu stremiš in v svojem delovanju odkriješ poslanstvo, lažje prebrodiš morebitne ovire in opaziš vse trenutke, ki te gradijo.

Kako sta po poroki (in morda že prej, kot fant in dekle) postavila prioritete glede vseh dejavnosti in vajinega odnosa?
Amalija:
Zdi se mi, da nikoli nisva prišla do točke, ko bi zavestno postavljala prioritete. Najin odnos sva oblikovala okoli dejavnosti in se poskusila v čim več aktivnosti vključiti skupaj. Predvsem sva se trudila čim več prostega časa preživeti drug z drugim. Osebno mi je veliko pomenilo, da mi je bil Mihael zelo velika podpora in spodbuda pri vseh prostovoljskih aktivnostih. Mislim pa, da je bilo na tem področju več prilagajanja potrebnega z njegove strani. Še posebej ob mojih odločitvah za daljše prostovoljske aktivnosti v tujini.

Mihael: Preden sem spoznal Amalijo, nisem počel skoraj ničesar prostovoljskega. Amalijina zagnanost za prostovoljske aktivnosti me je navdušila že na prvem zmenku. Hvaležen sem, da sem se prek nje vključil v prostovoljstvo, saj mi je odprlo povsem nov pogled na življenje. Kar pa zadeva POTA projekte, mi je nikoli ni bilo težko poslati tja, saj sem bil vesel zanjo in sem vedel, da bo to res lepa izkušnja in da ji bo všeč.

zakonca Trajbaric

Amalija, udeležili ste se POTA projektov Kenija in Madagaskar. Ali z vami ostaja kakšen poseben spomin na te dni?
Amalija:
 Najbolj se me je dotaknila izkušnja misijona na Madagaskarju. Spomin, ki mi večkrat pride pred oči, je trenutek po oratorijskem dnevu ob sončnem zahodu, ko smo hodili do igrišča. Na vsaki roki se me je držalo deset nasmejanih otrok. Kljub temu, da je bila med nami jezikovna ovira, smo se razumeli, komunicirali in skupaj peli. Takrat sem začutila vzajemno veselje, da smo drug z drugim.

Dotaknilo se me je tudi njihovo pristno veselje nad stvarmi, ki so nam samoumevne, in njihova igrivost, kar tudi najbolj pogrešam, ko pomislim na Madagaskar. Ob spominjanju sem hvaležna za vsak podeljen nasmeh, podano roko, vsak objem in za vse ljudi, ki sem jih imela tam priložnost spoznati.

Iz Kenije pa mi v spominu najbolj ostaja pomen skupnosti za osebno rast v veri in pomen prepuščanja svojih načrtov Bogu in prilagoditi se njegovim željam.

Amalija_Madagaskar_2019.jpg

So vama vse prostovoljske izkušnje dale kakšne veščine, ki vama pomagajo graditi boljši zakon?
Mihael: Bistvo prostovoljstva je, da nesebično pomagaš drugim. Ta princip je zelo pomemben tudi v zakonu, saj zakon zaživi šele, ko postaviš potrebe drugega pred svoje.

Amalija:  Vendar to deluje samo, če to delata oba, drugače se hitro tehtnica prevesi v eno stran in vodi do razpada zakona. Z vidika prilagajanja lahko rečem, da sem največ izkušenj pridobila na projektu POTA, kjer sem bila z devetimi, prej neznanimi prostovoljci postavljena v situacijo, kjer smo se morali za uspeh projekta usklajevati in biti pozorni na potrebe in stiske drugih. Tam smo bili skupaj 24 ur, tako smo se hitro spoznali brez maske na obrazu, “goli” z vsemi pomanjkljivostmi in prednostmi. Sprejeti smo se morali take, kot smo.

To se mi zdi posebej pomembno v zakonu, kjer vsak prinaša dobre in slabe navade, ki jih morava sprejeti in delovati kot ekipa. Izkušnje dela z otroki pa trenutno nimajo direktne povezave z najinim zakonom, bodo pa gotovo prišle prav, ko si bova ustvarila družino.
Zunaj prostovoljskih aktivnosti pa sta nama zgled zakona mojih bratov, ker imata zares dober odnos z ženama, trudiva se črpati iz njihovih zgledov.

Kakšen del vajinega zakona pa predstavlja vera?
Mihael
: Vera mi predstavlja pomemben del najinega odnosa. Vera mi pomaga, da grem skozi težke trenutke, tako v odnosu kot v osebnem življenju.

Preden sem spoznal Amalijo, mi vera ni pomenila toliko. Nekoliko sem se ji upiral. Primer je bilo Evropsko taizéjsko srečanje za mlade, kamor so me starši že nekaj časa spodbujali, a se mi je mladostniško upiralo že zaradi tega, ker so to spodbudili starši. Na koncu sem se udeležil srečanja zaradi Amalije. To je predstavljalo prelomnico za vero v najinem odnosu, prvič sva načela globlje pogovore o veri. Zato se še toliko bolj veseliva, da bo prav to srečanje letos potekalo v Sloveniji in bova lahko pomagala pri organizaciji dogodka. Pomen vere za moje osebno življenje in v vlogi moža pa sem odkril med izvedbo programa Exodus 90.

zakonca Trajbaric

Amalija: Sama sem imela ves čas željo vero postaviti v center najinega odnosa. Koraki so bili počasni, saj sva v času, ko sva bila fant in punca, sprva vsak zase odkrivala pomen vere, kar sicer še vedno individualno odkrivava, ta pot se ne konča. Kakšno leto pred poroko pa nama je uspelo postaviti Boga na bolj pomembno točko najinega odnosa, takrat sva opazila, da je najin odnos še bolj zrasel, kar je tudi privedlo do odločitve za sklenitev zakona. Zato sva si za geslo najine poroke izbrala svetopisemski stavek Flp 4,13, na katerega me Miha spomni ob vsakem težjem trenutku.

Tudi kadar imava v odnosu kakšno oviro, je lažje, ker veva, da je On z nama. Dostikrat se ob tem spomniva besed para, s katerim sva bila skupaj na pripravi za zakon, poudarila sta, kako sta onadva zdaj tim proti svetu, po zakonu pa bosta dobila zraven še enega bojevnika.

Mihael: Kar je postal moto najinega zakona.

Tags:
intervjuporokaprostovoljstvo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.