Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 22. junija |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

“Ljudje so danes postali za Cerkev neobčutljivi ali pa tudi alergični nanjo”

Mojca-Simenc-3.jpg

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Urška Kolenc - Boštjan Debevec - objavljeno 19/02/23

"Na tem seznamu ni bilo te službe"

Slovenski škofje so za novo generalno tajnico Slovenske škofovske konference imenovali sestro dr. Marijo (Mojco) Šimenc iz reda hčera Marije Pomočnice (FMA). Svoj petletni mandat bo začela 17. aprila in na tem mestu nasledila p. dr. Tadeja Strehovca OFM, ki službo generalnega tajnika opravlja od leta 2013.

Prvič v slovenski zgodovini bo torej na skupnih fotografijah naših škofov tudi ženska – sestra Mojca!

Kdo je sestra Mojca v prostem času, s čim se radi ukvarjate?
V prostem času imam na seznamu tri stvari, ki jih zelo rada počnem: grem hodit, berem, pletem. Ne bom rekla, da je prostega časa veliko, a včasih se najde in te tri dejavnosti so mi ljube ter ga lepo zapolnijo.

Kdaj ste spoznali, da želite postati redovnica?
Večkrat in na razne načine. Prvikrat me je redovništvo pritegnilo v Stični ob srečanju z menihi, ki so nam predstavili življenje svetega Benedikta. Od takrat je sveti Benedikt moj zelo priljubljen svetnik. Nato me je ob različnih srečanjih pritegnila redovna skupnost hčera Marije Pomočnice, ki sem jo srečala na Bledu, v Ljubljani in v Želimljah. Konkretno spoznanje se je oblikovalo ob duhovnih vajah pri sestrah na Bledu. Dokončno na nekem prazniku, ki so ga sestre imele ob zaobljubah, to je bilo 5. avgusta 1983.

Navajeni smo, da je mesto generalnega tajnika zasedal duhovnik, zdaj pa prvič prihaja ženska, redovnica. Kako ste sprejeli, še prej, kako ste doživeli to povabilo?
Vedela sem, da letos zaključujem svoj mandat službe predstojnice. V sebi sem čutila veliko razpoložljivost, za karkoli bi bilo potem. Brez kakšnih načrtov sem v zadnjem obdobju večkrat zelo spoštljivo meditirala dogodek angelovega oznanjenja Mariji. Bog pride in da nek klic, poklicani se razpoloži za nek odgovor in iz tega odgovora nastane potem nekaj novega. Vsako jutro sem se tega spomnila in čutila, da vpliva name v smislu neke odprtosti, karkoli bi mi že Bog namenil.

Seveda pa na tem “seznamu” ni bilo te službe. To sem doživela res kot veliko presenečenje, kot nekaj, kar je res prišlo od ne vem kje. Po svoje pa tudi kot milost in klic k sprejetju nečesa čisto novega, česar sploh ne poznam. Čutila sem, da mi odpira nov prostor, kot smo v teh dneh velikokrat slišali to frazo, razširi prostor svojega šotora, kar pomeni tudi vstop v nove odnose z ljudmi, ki jih že spoznavam, in tistimi, ki jih še bom.

Sprejela pa sem tako, da ko sem bila vprašana, sem rekla, da se ne branim česa novega, ampak da se moram seveda posvetovati tudi s svojo predstojnico, ki mi je po posvetovanju s svetovalkami že naslednji dan sporočila, da se strinja. Vesela sem, da ta odločitev ni samo moja, ampak da sem imela tudi podporo skupnosti.

Mojca-Simenc-1.jpg

Imate izkušnje s področja vzgoje redovniških in duhovniških poklicev. Že kot salezijanka, iz reda hčera Marije Pomočnice, ste po svoji karizmi usmerjeni k mladim. Tudi doktorirali ste pred petimi leti s tega področja. Kako danes mladi gledajo oziroma razumejo krščanstvo in Cerkev?
Ja, to je res dobro vprašanje in je verjetno odvisno, o katerih mladih govoriva …

… če vzameva te, ki so aktivno vključeni v življenje Cerkve.
Veseli so, ko znotraj Cerkve dobijo svoj prostor delovanja, da lahko realizirajo svoje talente, pripadajo neki skupini in tudi da srečajo odrasle, s katerimi se lahko pogovarjajo. Mlad človek želi oditi iz gnezda in išče prostor, kjer bi lahko to svojo identiteto razširil.

Lahko se zelo vržejo v neke dejavnosti in se potem izčrpajo. Naloga nas vzgojiteljev je, da jim pomagamo, da ne obtičijo samo v nekih dejavnostih, ampak da naredijo tudi pot do sebe, kdo oni so. To se mi zdi zelo pomembno, ker ne gre samo za vzgojo redovnih ali duhovnih poklicev, ampak za to, da se vsak usmeri tja, kjer je njegova pot, recimo v tisti kontekst odnosov, znotraj katerih bo čutil, da lahko da največ od sebe.

Nekje ste dejali, da je med mladimi danes veliko občutka nemoči in tudi strahu.
Gre za stisko, kako živeti svoje življenje, ne da bi koga razočaral, recimo staršev. Ko mlad človek išče svojo pot in ko začuti, da je to njegova pot in da tukaj ne gre več za to, da se nekaj nauči in reproducira, ampak da gre prav za njegove izbire. Gre za vprašanje identitete. Pomembno vprašanje je, kdo sem, in potem tudi, kako naj bom dobro z drugimi, da bom jaz ostal jaz.

Aktualna so tudi vprašanja vere. Priznavajo, da ni tako enostavno verovati, so vsakdanje borbe, tudi na področju vsakdanje etike, morale, čistosti …

Če preideva na izzive slovenske Katoliške cerkve, po kakšni poti naj bi stopali v naslednjih letih in desetletjih?
Zdaj bom gotovo rekla neke stvari, ki so zelo splošne. Mislim, da je vsa Cerkev zdaj pred izzivom, kako živeti evangelij na način, da bo sporočilen. Se pravi, da ne bo samo izpredavan ali pa izpridigan od zgoraj navzdol, ampak da bo pristop bolj življenjski.

Ljudje si želijo videti Boga v našem življenju, bodisi v življenju posameznika, še bolj pa v življenju neke skupnosti. Velikokrat začutim, da na nas ljudje gledajo kot na skupnost, ne kot na neke posamezne, bolj ali manj talentirane ali pa usposobljene osebe. Iščejo nas kot skupnost, se pravi kot nek prostor, znotraj katerega lahko potem zaslutijo tudi Božjo bližino.

In potem vidim še en izziv. Ljudje so danes postali za Cerkev neobčutljivi ali pa tudi alergični nanjo. Nekje v srcu pa imajo tisti občutek za duhovno, za sveto, tudi željo po Bogu. Izziv za Cerkev je tudi, da bi se znala spoštljivo bližati vsem s širino in brez nekih predpostavk prinašati dobro novico in biti vesela.

Izziv mi je tudi delitev, ki jo tudi znotraj Cerkve včasih nevede ali nehote spodbujamo z določenimi načini govorjenja, ko govorimo o naših, pa ne vem, o katerih … Mislim, da tega mi ne potrebujemo, tega si ljudje ne želimo. V to pademo iz nepremišljenosti in površnosti.

Izziv je tudi, s kakšno govorico bo Cerkev govorila o sebi, o svojem delu, ali bo uporabljala zelo teološko terminologijo ali vsakdanjo govorico človeka. Ali se bomo pohvalili, kako smo kakšno stvar dobro organizirali, ali bomo recimo padli v jamranje o tem, kako nas je vedno manj in tako naprej. Potrebna bi bila refleksija, pa tudi kratkoročni in srednjeročni načrt, o čem želimo govoriti, na kakšen način in kaj želimo res spodbujati. Mislim, da bi nam to pomagalo.

Mojca-Simenc-2.jpg

V moško družbo Slovenske škofovske konference prihaja ženska. V institucionalni petrinski del Cerkve vstopa redovniški marijanski del. Kako vidite sebe v službi generalne tajnice?
Najprej se želim postaviti v držo, kot jo je imel sv. Jožef ali pa Janez Krstnik, se pravi pripraviti pot in prostor. Potem pa drugi pridejo v prvi plan, to mi je kristalno jasno. Zavedam se, da z izkušnjami, ki jih imam, in tega ne zanikam, lahko doprinesem nekaj dobrega k temu sodelovanju, in to si tudi želim.

Želim dobro delati v delovni ekipi v pisarnah in ustvariti dobro ozračje. Treba pa se bo seveda tudi seznaniti z delom, ki me čaka tukaj. Mislim, da pri tem lahko računam na svojega predhodnika, in vidim, da je v svojem mandatu veliko dobrega postavil in da bom dobila dobre sodelavce.

Potem pa si želim, da bi bila ta pisarna res na razpolago škofovski konferenci na način, da bo lažje izvrševala svoje delo. Kako točno pa bo potem s temi odnosi v živo, nimam nekega strahu. Odraščala sem med brati, bratranci in sošolci in potem v pastoralnem delu smo vedno sodelovali tudi z duhovniki na župnijah, ne padamo kar iz nekje, ko je treba sodelovati.

Torej ne bo sestra Marija vodila Slovenske škofovske konference, v smislu šale, da je mož glava družine, žena pa vrat, ki to glavo obrača …?
(smeh) Ja, smo vsi gledali film Moja obilna grška poroka, in ja, poznamo to. Ne, nimam te ambicije in mi ne pade na pamet. Želim pa si, da bi res lahko doprinesla tisto, kar lahko.

Tudi vaš brat Janez je odgovoril na Božji klic in je danes župnik v Kranjski Gori. Kako vas je družina izoblikovala na verskem področju?
Družina mi je pokazala vero, me spodbujala v praktičnem krščanskem življenju. V družini sem srečala zglede zaupanja v Boga, zvestobe na poti vere, ljubezen do Cerkve, pripadnost, pripravljenost na sodelovanje v župniji, udeležbo v raznih župnijskih dejavnostih. Družina me je v vero postavila v času otroštva, odločitev in nadaljnje korake v mladostništvu in odrasli dobi pa je vsak od nas delal samostojno.

Se tudi vi radi kdaj usedete na motor oz. vas brat povabi na kakšno motoristično vožnjo?
Ne. Nad motorji nisem bila nikoli navdušena. Eno in edino bližnje srečanje z motorjem (ki je bil moder Tomosov avtomatik) sem imela, ko sem se poskusila z njim peljati na njivo po solato. Do njive sem na motorju nekako prišla. Nazaj pa sem ga “sprehajala”, ker ga nisem znala vžgati. Mislim, da je bilo to med počitnicami med petim in šestim razredom.

Sestra Marija, poznamo vas bolj po imenu Mojca?
To je zapleteno, v resnici pa zelo preprosto. Ko so mi izbirali ime, je mama želela, da sem Marija, oče pa da sem Mojca. Krstili so me za Marijo, klicali pa Mojca. V dokumentih sem Marija, vsi pa me poznajo kot Mojco. To je najkrajša mogoča razlaga vsega tega.

Del intervjuja je bil najprej objavljen v tedniku Družina.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.